Dnevnik žalovanja je še ena izmuzljiva knjiga, ki jo težko uvrstimo v katero izmed literarnih zvrsti. Seveda to nima vpliva na njeno izjemnost. Roland Barthes (1915–1980), francoski filozof, literarni teoretik, lingvist in semantik, je s to knjigo ustvaril tekst nekje med filozofijo in spominsko literaturo. Prevajalka Suzana Koncut jo je v spremni besedi odličnega prevoda označila »prej kot hipotezo knjige kakor dokončano knjigo«.
Po smrti svoje mame je na listke začel zapisovati misli, sanje in opisovati svoja občutja, pisal jih je skoraj dve leti. Z materjo sta imela tesen odnos. Pri 23 letih je postala vojna vdova z eno leto starim sinom. Skupaj sta ostala do njene smrti. Roland Barthes jo je preživel le za tri leta.
Dnevnik žalovanja je knjiga, ki nas nahrani!
Tekst kljub fragmentarnosti deluje kot celota, kot bi prebrali pesniško zbirko. Roland Barthes piše o sebi in hkrati o splošnem. Gane nas, poboža, tolaži, potopimo se v bleščeč barthesovski slog, ki nas blago objame in v umirjenem pljuskanju odnese do spoznanj. Izplavamo obogateni in izpolnjeni. Dnevnik žalovanja je knjiga, ki nas nahrani!
