Prva dama bolgarske književnosti Elisaveta Bagrjana (1893–1991) v Medvodah

Slovenski večeri

Čudoviti večeri v Vikrčah, ko
vaški zvonik glasno odzvanja
in buči vabljivo plovna Sava –
v polju mati, mačeha dojilja.

Plaho plamtijo prve slike v hišah,
vrhovi se ostrijo, temnijo
in zvezde se bleščijo
nad Triglavom, ki dvignil čelo je v daljavah.

Modro bdi nad prekrasno Slovenijo –
guga v zelenem naročju
prvo dete – radost v nevihtah in nesreči.

Bdi in blagoslov njegovega očeta
vse cerkvice odzvanjajo, s trni bodečimi
prebodejo nebo nad Slovenijo.

Uporniška pesnica Elisaveta Bagrjana se je rodila 29. aprila 1893 v premožni uradniški družini v Sofiji kot Elisaveta Ljubomirova Belčeva. Študirala je slovanske jezike in književnost, bila je profesorica, urednica in svobodna književnica. Kot prva bolgarska pesnica je dosegla evropsko raven. Njena poezija je optimistična, vitalistična, njena melodična impresionistična lirika opeva ljubezen, impresivno se loti opisov s potovanj, opisuje naravo človeka in njegovo svobodo. Njen obsežni opus obsega tudi dela za otroke ter dramska besedila. Njene pesmi zvenijo moderno, pesničino literarno dediščino pa zaznamuje edinstvena zmes tradicije in sodobnosti.Leta 1922 je na predlog literarnega kritika Vladimirja Vasileva prevzela umetniški psevdonim Bagrjana, pod katerim je prvič objavila ciklus verzov v najprestižnejši bolgarski reviji Zlatorog. Leta 1927 je izdala znamenito debitantsko pesniško zbirko Večna in sveta, ki se je nepričakovano močno prebila v do takrat nemoteno suvereno poetiko moškega umetniškega razmišljanja. V literarni kritiki se zelo pogosto omenjata žensko uporništvo in nepokorščina lirske junakinje zoper obstoječi red. Pesnica interpretira znano paradigmo (triado) stereotipov ženske – ljubimke-matere-soproge, vendar z netradicionalnega vidika. Paradigmo je dopolnila tako z arhetipi kot z alegoričnimi prispodobami: svetnica, amazonka, nevesta, ptica, potomka, stihija … V njeni poeziji ženska na neponovljiv ekspresiven in zanosen način združuje začetek in konec zemeljskega bitja … Njeno pesništvo se kaže kot alternativa  tradicionalni patriarhalni koncepciji sveta in človeka, po drugi pa usklajuje soobstoj v burno razvijajoči se mestni kulturi poetskih plasti. Dolgo življenje in bogat opus ne dopuščata, da bi pesnico označevalo le desetletje, v katerem je debitirala s svojo pesniško zbirko, čeprav s stališča inovativnih tem, neznanih pesniških izrazov, ritmičnih perspektiv prostega verza in neomejenosti, ki je bila osvobojena politične, ideološke in grobe angažiranosti emocionalnih svetovnih nazorov. Njen največji prispevek ostajajo dela iz obdobja med vojnama. Po Večni in sveti sta sledili drugi dve pesniški zbirki: Mornarjeva zvezda (1932) in Srce človeško (1936), v kateri se že opazi njena ljubezen do Slovenije in čustvena povezanost z državo (Dimitrov, 24–25).

Kot kulturna predstavnica in hkrati ena najdejavnejših članic mednarodnega združenja PEN med letoma 1969 in 1971 se je uvrstila v ožji izbor nominirancev za Nobelovo nagrado. Leta 1969 pa je v Rimu dobila zlato medaljo za poezijo. Z besedami Dr. Ljudmila Dimitrova (23):
»Večna in sveta«, največja svetovna pesnica Bolgarije, ki je legitimirala žensko občutenje sveta in vitalnost ter ga enakopravno postavila ob bok prioritetnemu »moškemu« literarnemu svetu […], ki ni samo najbolj uporniški glas v liriki generacije Desanke Maksimović iz Srbije ter Marine Cvetajeve in Anne Ahmatove iz Rusije, s katerimi se je poznala osebno, temveč tudi Bolgarka, ki je bila najbolj predana Sloveniji in slovenski kulturi in katere niso za šalo klicali »Slovenka«.

Obiski v Sloveniji so bili Elisaveti Bagrjani nadvse ljubi, vzpodbudni, povezujoči, zato ne preseneča, da je France Bevk že v predvojnem času zapisal (Gedrih, 60):
»Elisaveta Bagrjana, ki jo v Sofiji na splošno imenujejo Slovenka, skoraj vsako leto prebije nekaj časa v Sloveniji.«

Leta 1933 je bil enajsti svetovni PEN kongres v Dubrovniku, ki se ga je udeležila tudi Lili Novy. V članku Dubrovniško svetovno pozorišče – in žene (1933) pravi:
»V Dubrovniku sem zopet srečala tri pomembne predstavnice svojega spola v duhovnem svetu južnih Slovanov, ki sem jih že pri prejšnjih priložnostih spoznala v Ljubljani. Te so bile gospa Desanka Maksimović, znamenita srbska pesnica, in pa veliki bolgarski poetesi Dora Gabé in Liza Bagrjana. Razumljivo je, da so me tri žene prav posebno zanimale, saj pripadajo našemu južno-vzhodnemu svetu in so res zanimive, vse tri skupaj radi različnosti in pa vsaka zase kot posebnost. […]. Gospa Liza Bagrjana, zelo znana bolgarska pesnica, ima kakor njena gospa Gabéjeva svetski nastop in prijetno eleganco, učinkuje pa poleg hrepeneče romantičnega, nežno zapeljivega tipa one povsem drugače, to pa zlasti s svojim izvirnim temperamentom, ki radi izrazito ženske note ni nikdar kričav, ampak samo žari iz njene osebnosti. »Bagrjana« pomeni v našem jeziku »škrlatno rdeča« in to ime je kakor nalašč izmišljeno za to polnokrvno žensko (189).«

Zasluga za zbližanje Bagrjane s Slovenijo gre v bistvu znanemu umetnostnemu zgodovinarju, diplomatu, pisatelju, kritiku in prevajalcu Izidorju Cankarju (1886–1958). Njuno poznanstvo prek PEN-kluba v Ljubljani iz leta 1932 je preraslo v dolgoletno prijateljstvo, ki se je ohranilo vse do njegove smrti. Skoraj vsako leto je počitnice preživljala pri družini Cankar, eden njenih poznih spominov pravi takole (Dimitrov, 25):
»Profesor Cankar je bil velik erudit. Izdal je deset knjig študij umetnosti. Njegova žena in njeni bratje so bili premožni, aristokrati. Pri njih sem bila v gosteh en mesec, v Vikrčah pri Ljubljani. Imeli so ogromno konjušnico, posebno hišo za lovske pse, s konji so hodili na lov. Kot v filmih. Doma so imeli celo krokodila […]. Izidor Cankar (…) me je imel zelo rad. Umrl je z mojim imenom na srcu: »Eh, Liza, Liza, moja Liza!« To je rekel in izdihnil, mi je napisala njegova negovalka, ko je umrl.«

Njeno slovensko obdobje sega od maja 1932 do začetka 1940, ko je bila zadnjič v Sloveniji, a je tudi po vojni ohranila stike z Izidorjem Cankarjem, Francetom Steletom, Igom Grudnom, Franom Albrechtom, Božidarjem Jakcem in drugimi. Za pesniško zbirko Srce človeško (1936) je po njenem pričevanju dobila velik navdih v Sloveniji in pri slovenskih prijateljih (Gedrih, 60).

V pesniškem zborniku Slovanski poeti, ki je izšel leta 1948 v Sofiji, je Bagrjana sodelovala z največjim številom prevodov iz slovenskega jezika, med imeni prevedenih pesnikov pa so tudi Oton Župančič, Alojz Gradnik, Igo Gruden, Matej Bor. Pozneje je v samostojnem zborniku s svojimi izbranimi prevodi, ki je izšel leta 1979, pesnica dodala še verze Ivana Cankarja, Mirana Jarca, Mileta Klopčiča in Ceneta Vipotnika. Znamenito dejstvo v njeni biografiji kot tudi v zgodovini bolgarsko-slovenskih kulturnih vezi je njen portret, ki ga je narisal znameniti slikar Božidar Jakac leta 1933. Na pesničino pobudo in v njenem prevodu je bilo konec leta 1948, ob tridesetletnici smrti Ivana Cankarja, v narodnem gledališču v Sofiji uprizorjena njegova drama – Kralj na Betajnovi (Dimitrov, 25).

Pesnica je umrla v Sofiji 23. marca 1991, stara skoraj sto let.

Ob 20-letnici smrti Elisavete Bagrjane je izšla razprava Ljudmila Dimitrova in Ljudmile Malinove-Dimitrove Bagrjana in Slovenija (2011).