Istanbul, Istanbul je zbirka različnih zgodb, krajših in daljših, resničnih in izmišljenih, katerih skupni imenovalec je, kot že naslov pove, mesto Istanbul in njegovi ljudje. Zgodbe obravnavajo večna eksistencialna, filozofska in metafizična vprašanja o življenju, smrti, ljubezni ter naravi človeka in družbe. Pripovedujejo jih politični zaporniki v ne posebej jasno definiranem zaporu pod istanbulskimi tlemi, v mračnem podzemlju, kjer si krajšajo čas in zdravijo rane, medtem ko z grozo čakajo na mučenje s strani paznikov.
Dogajanje v knjigi se, tako kot pri Boccacciovem Dekameronu, kjer si knjižni junaki prav tako v izolaciji krajšajo čas s pripovedovanjem zgodb, odvija v desetih dneh. Ker je pripovedovalcev več, gre za skupek relativno samostojnih zgodb, ki pa so močno odvisne od svojega okvira – dogajanja v ječi – saj jih le-ta med seboj povezuje in literarno delo konstruira kot roman. Pisatelj Burhan Sönmez okoliščine dogajanja črpa iz svojih študentskih let, ko se je po vojaškem puču v Turčiji tudi sam znašel za zapahi. Gre za presunljivo literarno delo, v katerem so težke teme obravnavane na presenetljivo liričen način.
»Govoriš kot moj oče, Doktor. Svoj čas nam je pripovedoval, da je Istanbul enak pod zemljo in nad zemljo,, da povsod nad njim kot temna senca lebdi ptica časa, ne da bi zamahovala s krili. Oče je poznal skrivnost tega kraja, a jo je razkrival prek zgodb, namesto da bi jo razodel naravnost. Istanbul ni bil del nečesa, temveč celota, v kateri so se združili vsi deli. To nam je poskušal dopovedati. Morda je skrivnost odkril na kraju, kakršen je ta, nekje pod zemljo.« (str. 114)
»Prve dni smo upali, da bomo prišli ven od tod in se pomešali v istanbulski tok zgoraj, ki golta ljudi, ko pa je čas mineval, so se naša pričakovanja obrnila navznoter in skrčila, dokler se niso končno prilegala celici. Zdaj smo si najbolj želeli, da bi se tisti, ki so jih odpeljali na mučenje, vrnili v enem kosu, ne da bi izgubili pamet ali dušo.« (str. 142)
