Saša Stanišić je otroštvo preživel v bosanskem Višegradu, leta 1992 pa sta z mamo postala begunca. Pred nesmiselno vojno jima je uspelo pobegniti v Nemčijo, kjer je avtor ostal in si kasneje ustvaril družino.
Avtor razmišljanja o družini, identiteti, državi, skupnosti
Večkrat nagrajeni pisatelj piše sicer v nemščini, a ostaja razpet med dvema domovinama. Na Balkan se vrača tudi zaradi babice, srca družine. Prav ona ga je že kot odraslega odpeljala v dedkov rojstni kraj, kjer ni našel odgovora na vprašanje, »čigav je«. Babica se izgublja v meglici demence, Saša pa poskuša ujeti njene svetle trenutke in ostati povezan z njo.
Zanimiv je tretji del romana, ko babico odpeljejo v bolnišnico, avtor pa se odloči, da se s takim koncem ne sprijazni in v stilu “časovnega stroja” spiše več koncev in zgodb. Tako babici pomaga pobegniti in jo odpelje v gozd, spet drugič se sprehajata z znanci po hribih. Vmes pa se sooča z dejstvom, da babice ni več in je pogreb neizogiben.
S preteklostjo se avtor kljub zaznamovanosti z begunstvom ni nikoli preveč ukvarjal. Vseeno pa ga je vprašanje spodbudilo k razmišljanju o družini, identiteti, državi, skupnosti. Iskrivi humor, ki veje iz avtobiografskega romana, nam ponudi pravi bralni užitek!
