Vsaka družina ima svojo zgodbo in svojo zgodovino, tudi če o njej ne smeš vedeti ničesar. Dvoje usod, dvoje življenj, oče Svatopluk in hči Bogdana, zamolčana preteklost. Dnevi se očetu izgubljajo v preteklosti “kot podobe za oknom vozečega vlaka“. Z njimi se umika v samoto, žalost in obžalovanje, pri tem pa v objem tišine potisne tudi svojo hčer, ki ne more razumeti, zakaj je za očeta samo breme, zakaj glasba za zaprtimi vrati očetove sobe njuno odtujenost le še povečuje. Ob spoznanju, da vprašanja in besede ne prinašajo odgovorov, pač pa odpirajo zgolj nove rane, se odloči, da bo postala zbirateljica spominov, zapisovalka svojih misli in dogodkov.
V romanu Tiha leta nas spremlja tudi glasba, klavir se nam prikazuje skorajda kot simbol
Naslov romana Tiha leta povzema Bogdanino življenje v nevednosti, kaj se je z družino dogodilo v preteklosti, vsekakor pa jo dodatno negativno opredeljuje dejstvo, da je oče s svojim molkom ne priznava niti kot bitje. Spremlja nas tudi glasba, saj se nam klavir prikazuje skorajda kot simbol. Klavirjev molk oz. tišina je vzporednica s Svatoplukovim čustvenim stanjem in z razkrajanjem komunizma. Svatopluka je klavir sprva osrečeval, kasneje pa je v hiši predstavljal samo nepotrebni kos pohištva. Skozi Svatoplukovo in Bogdanino pripovedovanje se bralcu razkrivajo dejstva, zamolčana resnica in laži, življenje, razpeto med dobrim in slabim.
Pisateljica Alena Mornštajnová, ki so jo poimenovali kar kronistka novejše zgodovine češkega naroda, s svojim pripovedovanjem in slogom romana tankočutno izriše notranje življenje posameznika in življenje družine. Priporočam.
