Kratki roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca Dušana Jelinčiča je drugačen od vseh njegovih predhodnih tekstov, kjer izstopata alpinizem in gorništvo. V spominu nam je ostal njegov roman Zvezdnate noči, ki je prejel kar nekaj nagrad, tokrat pa se je soočil s sabo, z očetom, z njegovo travmatično življenjsko zgodbo, ki je zaznamovala celo družino.Iz očetovih spominskih zapisov je ustvaril izjemen tekst. Kratek, fragmentaren, a vseeno poglobljeno predstavi življenje Zorka Jelinčiča. Čas in prostor v katerega je bil rojen je bil izjemen, ne vedno v pozitivnem smislu. Rodil se je leta 1900 v Logu pod Mangartom v družini učitelja, umrl pa leta 1965 v Trstu.
Zorko Jelinčič vodja organizacije TIGR
V kratkih petinšestdesetih letih je preživel dve svetovni vojni, v obeh je bil aktivno udeležen, fašistični teror in totalno preganjanje Primorskih Slovencev z obsodbo na dvajset let ječe ter devetletno kalvarijo po italijanskih zaporih, od Idrije in Kopra, do Regina Coeli v Rimu, Civitavecchie, Siene in bil takoj po začetku druge svetovne vojne poslan v konfinacijo v Iserno od koder se je po polomu leta 1943 prebil v partizane. Njegovo življenje je poosebljena medvojna travma Primorskih Slovencev, ko so jih italijanski fašisti hoteli zbrisati iz zgodovine in pri tem niso varčevali z obsedeno krutostjo in neetičnim vedenjem.
Vse je le nakazano, omenjeno, a je dovolj, da se vtisne v spomin in nam vznemiri domišljijo. Grozljivo pretepanje, potapljanje glave v vodo, temu so rekli sveti Anton, intelektualcem niso pulili nohtov kot preprostim upornikom, niso jim iznakazili obrazov, so pa Jelinčiča več tednov »hranili« s pol litra ricinusovega olja dnevno, dileme, ki so ga ves čas spremljale kot vodjo organizacije TIGR, ali naj se nasilju uprejo z nasiljem, kje je meja med nasilnim in nenasilnim uporom, kakšne bodo posledice njihovih uporniških dejanj, naj pred preganjanjem pobegne v Jugoslavijo kot so storili nekateri, je bilo etično, da so mnogi Primorci odšli v emigracijo in mnoga druga.
Zorko Jelinčič ni zagovarjal nasilja, življenje pa bi dal za svoje ljudi, jezik in kulturo, ki ji je pripadal
Izstopa Jelinčičeva mirovniška drža, ki se je napajala pri prijatelju in soplezalcu Klementu Jugu in njunem profesorju filozofije Francetu Vebru, pri glasbeniku Lojzetu Bratužu, najnežnejšem človeškem bitju, ki ga je poznal in katerega edini greh je bil, da je mladino učil peti slovenske pesmi ter umrl, ker so ga fašisti prisilili piti strojno olje pomešano s koščki stekla, pa pri Tolstoju, Dostojevskem in drugih klasikih. Zorko Jelinčič ni zagovarjal nasilja, življenje pa bi dal za svoje ljudi, jezik in kulturo, ki ji je pripadal, prepričan, da je upor v določenih situacijah neobhoden in popolnoma etičen. Ob prebrani knjigi se nam je zastavilo vprašanje: ali ni to preveč za eno življenje?
