»Človeka nikoli ne spoznaš do konca, Teresa. Včasih bi bilo bolje, da sploh ne bi začel.« Stavek, ki ga izreče babica glavne junakinje Terese, bi bil lahko rdeča nit romana Paola Giordana, katerega prvenec Samotnost praštevil je bil uspešnica tudi med slovenskimi bralci.
Priljubljeni pisatelj in doktor fizike Paolo Giordano je z zgodbo o težkih preizkušnjah mladih ljudi z različnimi življenjskimi nazori ustvaril ne le ljubezensko zgodbo, pač pa tudi prikaz trenutne situacije spopada svobode človeka in znanostjo ter napredkom, ki postavljata meje (ne)etičnega.
Nobena vez ni neuničljiva in nobeno poletje ne traja večno
Ko se neke noči na babičino posest v Apuliji iz sosednje kmetije prikradejo Nicola, Tommaso in Bern, osamljeno Tereso kar posrka v njihov svet. A tam vlada Cesare, ki zahteva poslušnost, odrekanje vsakdanji potrošnji, prebiranje Svetega pisma in popolno sobivanje z naravo. Teresa se naveže na Berna, s katerim se kasneje tudi poročita in postaneta lastnika kmetije. Poskušata se v vodenju ekološke samozadostne kmetije, a drvita v dolgove in nestrinjanja.
Narava jima ni naklonjena tudi pri načrtovanju družine in po več poskusih umetne oploditve odideta vsak svojo pot. Med njima je ostalo veliko neizrečenega in ko Teresa prejme klic, se nemudoma odpravi na Islandijo. Tam v odročni jami brez možnosti izhoda, na koščku zemlje, kamor preverjeno še ni stopila človeška noga, umira Bern. Kaj se je v resnici v času odraščanja dogajalo s fanti in kdo je usodnega dne kruto prekinil večno prijateljstvo, Teresa izve leta pozneje, ko jo popolnoma pijan Tommaso prosi, naj poskrbi za njegovo hčer.
