Odlični Slavko Pregl in neprekosljivi Damijan Stepančič sta ustvarila slikanico, ki malim in velikim bralcem kodra možgane. Dolgčas počiva na rdeči zofi, čas mu tako beži, da ne pride nikamor. Zamujeni priložnosti je ušel avtobus. Vijak vse trdo privije, žebelj pa jih vedno dobi po glavi. čebela misli, da je prava sreča, ko za dežjem posije sonce, žaba pa, da je res dobro, ko za soncem pride dež.
Knjigo zabeli papiga, ki ugotovi, da so najslabši tisti, ki vedno najdejo razlog za jok, ne vidijo pa razlogov za veselje.
Kratke duhovite zgodbe delujejo zelo različno: kot basni, besedne igre, nesmisli, stripi in še kaj. Risba in besedilo sta enakovredna. Hlastamo za novo zgodbo, se tu na glas smejimo, tam od zadovoljstva vzkliknemo – in ko preberemo zadnjo, vzdihnemo:
»Pa ne, da je konec knjige.«
