Kristian Novak je eden najbolj znanih hrvaških pisateljev, ki je za svoje pisanje prejel številne ugledne nagrade. Črna mati zemla je njegov drugi roman, pa tudi roman, s katerim je postal literarna zvezda. Gre za psihološko kriminalko, ki bralca drži v napetosti vse do konca. Lahko pa bi ga opisali tudi kot roman o smrti in o tem, kako se v življenju znajdejo tisti, ki so preživeli.
Glavni junak je mladi pisatelj v ustvarjalni krizi, ki se je zaradi svojega dekleta prisiljen soočiti s potlačenimi travmami, katere prikriva z izmišljenimi zgodbami. Pripoved nas tako popelje nazaj v preteklost, v junakovo otroštvo, zaznamovano s številnimi težkimi doživetji, katerih vzrok je nepričakovana očetova smrt. Tako smo iznenada vrženi v Medžimurje ter z oči v oči soočeni z otrokom, ki skuša svojega najboljšega prijatelja vreči v reko, da bi ga zamenjal za mrtvega očeta, saj je o tem slišal pripovedovati babico. Ljudsko izročilo je tako skorajšnji povod za umor. Še hujše zlo pa se zvrne, ne samo na glavnega junaka ampak na celoten okraj, ko se pričnejo drug za drugim pojavljati serijski samomori.
Roman Črna mati zemla je močna in na trenutke mučna zgodba o uspešnem mladem pisatelju, ki skuša odpraviti ustvarjalno in ljubezensko blokado, kar ga pripelje do bolečega razkrivanja vzrokov za potlačeno otroško travmo.
Novak v romanu mojstrsko prepleta zgodbo glavnega junaka z zgodbami prebivalcev Medžimurja, kot tudi z lokalnimi miti in legendami. To počne predvsem preko glavnega junaka, ki v svoji stiski vedno manj loči med stvarnostjo in ljudskim izročilom. Pripoved je še toliko bolj pristna zaradi jezikovne živosti: v romanu se namreč prepletajo knjižni jezik, medžimursko narečje (v slovenskem prevodu prevedeno v prekmurščino) in slengi različnih skupin. Branje za sladokusce, ki se ne bojijo težkih tem!
“Z babico sva dočakala popolno temo. Preden je mama prišla pome, sem jo še vprašal, kaj se zgodi z mladeniči, ki jih murske deklice potegnejo na dno. Rekla je, da ostanejo tam, pod dnom reke, v popolni temi, in čakajo, da jih zamenja kakšen živ. Mogoče bi bilo bolje, če mi tega ne bi povedala.” (odlomek iz knjige, str. 153)
