Ekvador je danes nekakšna mešanica tradicionalnega in globaliziranega sveta, kateremu danes ni več mogoče uiti. Je lepota sveta v eni deželi pa tudi težav sveta, ki se zrcalijo v njem. Ima vse, kar imajo veliki. Gore, pokrite z ledeniki, gorovja, tropska nižavja in otočje, polno nenavadnih rastlinskih živalskih vrst. Ekvador je svet, ki vzame sapo.
Preden smo šli v Ekvador, je šlo vse narobe. Takoj po novem letu je iz zapora v Guayaquilu pobegnil José Adolfo Macías Villamar, imenovan Fito, zloglasni vodja narkokartela Los Chonoros.
Predsednik Daniel Noboa ni imel druge izbire, kot da ukrepa hitro in odločno. Kar tri tisoč vojakov je poslal na lov za ubežnikom in razglasil izredno stanje ter policijsko uro. Fito je menda že prvi dan pobegnil v Kolumbijo: duh je ušel iz steklenice. Njegovi privrženci so razglasili vojno državi. Na srečo se je njihov poizkus po hudem streljanju z varnostnimi silami ponesrečil. Kljub temu jim je uspelo vdreti na državno televizijo, tam zajeti talce in se v neposrednem prenosu streljati s policisti. Ker država ni pokazala posebnega razumevanja do tovrstnega početja, so v opozorilo vsem ubili še državnega tožilca, ki je vodil kazenski postopek zoper Fita.
Nič kaj obetavno, a šli smo kljub vsemu. Že prihod v Quito je nekaj posebnega. Mesto leži sredi Andov na višini 2800 metrov. Letalo pravzaprav nima možnosti za dolgotrajno približevanje. Nad gorami naredi šolski krog in pristane na edini ravnini med kanjoni in strmimi pobočji vulkana Pichnicha, ki obkrožajo mesto.
Rodovitne doline pod vulkanom so od nekdaj vabile ljudi k naselitvi. Prav tu je cvetela kultura Quita Cara. Konec 15. stoletja je civilizacijo, ki je zgradila čudovite piramide, zavzela inkovska država, ki je ob graditvi imperija vzpostavila enotno državo med Kolumbijo in osrednjim Čilom. Leta 1532 je v te kraje prišel španski osvajalec Francisco Pizarro s 168 vojaki. V enem zamahu so zrušili imperij in vzpostavili prevlado Evropejcev na celini. Inki so se trdovratno upirali, a zaman. Leta 1533 je upor na območju današnjega Ekvadorja sprožil Ruminawi, a je bilo vse zaman. Španci so ga ujeli in ubili. Še prej pa je indijanskemu vojskovodji uspelo skriti inkovski zaklad Llaganatis, o katerem še danes pripovedujejo legende. Zlati in srebrni zaklad je bil namenjen odkupnini za Atahualpo, zadnjega vladarja inkovskega imperija, ki pa so ga Španci pred prihodom zlatega konvoja že ubili s posebno mučilno napravo garoto. Ruminawiju je bilo jasno, da zlato povečuje španski pohlep. Da jim zlato ne bi prišlo v roke, ga je raje pometal v jezero in skril po nedostopnih jamah. Še danes izgubljeni zaklad razburja domišljijo takšnih in drugačnih iskalcev.
Španci so leta 1534 ustanovili Quito, ki je sčasoma postal eno izmed najpomembnejših mest v Južni Ameriki. Sprva je bilo to majhno mesto, danes pa je metropola, ki šteje kake tri milijone prebivalcev in se razprostira 70 kilometrov daleč po dolini ognjenikov. Ima očarljivo mestno jedro, nastalo še v času, ko je bila dežela španska kolonija, del Nove Granade. Prav tu se je leta 1809 začelo gibanje za neodvisnost. Špancev so se uspešno rešili šele leta 1822 in sprva postali del Velike Kolumbije, od leta 1830 pa je država samostojna. Še danes v deželi žive ideje Simona Bolivarja. Ideje, ki zavračajo individualizem in v ospredje postavljajo skupnost in njene interese in katere simbol so povsod prisotne zadruge.
Rodovitne doline pod vulkani dobesedno vabijo ljudi, da se preživljajo s kmetijstvom. Gojijo sadje, zelenjavo in razne vrste žita. Pa seveda rože, predvsem vrtnice. V neskončnih rastlinjakih po vsej državi se vidi globalizacija sveta. Vrtnice in druge rože so kot proizvod nekaj posebnega. Nimajo prav nobene uporabnosti, saj služijo v prvi vrsti vizualnemu užitku. Uporabne le za trenutek ali dva, potem pa jih ni več.
Rože nikakor ne zrastejo same, ampak so rezultat sistematičnega, trdega in ne prav posebej dobro plačanega dela. Vendar se nihče od dobrovoljnih delavcev ne pritožuje. V deželi, kjer 40 odstotkov ljudi živi z manj kot dvema dolarjema dnevno, je to pravi blagoslov, čeprav se pri delu v rastlinjakih pretežno uporabljajo kemikalije, ki prihajajo iz Ukrajine in so v večjem delu sveta že davno prepovedane. Rože pravo ceno dosegajo le v tujini. Doma rož, ki itak rastejo na vsakem koraku, ne kupujejo, ampak naberejo kar ob cesti. Zadeva je sicer nekako skregana z naravnimi zakoni. Pripravljeno cvetje spravijo na letala in pošljejo na trge ZDA, Evrope in Kitajske. Toliko o sonaravnem razvoju, ki ga imajo naši politiki polna usta, drugje pa to dovoljujejo. Potem so se Američani spomnili, da bi Ekvador orožje, ki ga je pred desetletji kupil v Sovjetski zvezi, poslali Ukrajini. Novo orožje namesto starega pa bi kupili od Američanov s popustom. Vendar pa tovrstna izvedba Monroejeve doktrine tokrat ni delovala.
Rusija je namreč eden izmed poglavitnih trgovskih partnerjev Ekvadorja. Nekako se jim ni zdelo najbolj prav, da bi se s tistim orožjem medsebojno pobijali ruski in ukrajinski fantje, ameriške korporacije, ki proizvajajo orožje, pa bi od tega imele dobiček. Gladko so v Rusiji določili embargo na ekvadorsko cvetje in sadje. 36-letni ekvadorski predsednik Daniel Noboa je eden izmed novodobnih politikov, ki po lastnih besedah vse vedo in znajo. Tako kot številni drugi diktatorji in »izvoljeni« predsedniki po svetu le s to razliko, da ga vsaj malo skrbi za blaginjo lastne dežele. Ni mu preostalo drugega, kot da je sedel na letalo, odletel v Moskvo in Putinu povedal, da »je Ekvador prijatelj z vsemi in da s tovrstnim orožarskim poslom ne bo nič«. Embargo je bil odpravljen in posel teče kot običajno.
Že kar nekaj let se čisto ljubiteljsko učim španščine in moje lastne ocene govore o tem, da imam nekakšno srednješolsko znanje. Sploh zaradi tega, ker na tečaju občasno rešujemo maturitetne pole. Potovanje je bilo ena izmed redkih priložnosti za praktični preizkus znanja. Že v prvem trenutku sem se odločil, da na potovanju: »No hablo ingles, solo hablo espanol.« To je seveda vedel tudi naš lokalni vodič. Ko smo nekoč sedeli pred obloženo mizo, se je od nekod prikazal. Nenavadno prijazen je povedal, da so prišli neki novinarji in da bi v času, ko so se zaradi napetih varnostnih razmer odpovedi rezervacij kar vrstile in turisti razbežali, z mano radi naredili »entrevista«, torej pogovor. To je bil izziv in moram reči, da nisem okleval niti za trenutek. Z nekim novinarjem nekega časopisa bom pa že opravil. Počohal sem si frizuro, popravil hlače in na obraz spravil širok nasmešek. V sosednji sobi me je nasmešek skorajda minil, vendar poti nazaj ni bilo več. Obsijala me je svetloba kamer in sprejela cela snemalna ekipa nacionalne televizije.
Novinarju sem še izdavil: »Preguntas por favor despacitos y faciles/Prosim, zastavljajte lahka in preprosta vprašanja,« potem pa se je začelo. Povedal sem, da mi je Ekvador neverjetno všeč, saj se mi zdi, kot da bi ljudje živeli v botaničnem vrtu. Da je astronomski observatorij na samem ekvatorju nekaj posebnega, da mi je še posebej všeč vrt agav ob njem, ki pri nas zaradi podnebja sploh ne rastejo. Pohvalil sem še družinsko tovarno čokolade in posebne vrste piškotov »biscotas«, ki jih dela družinsko podjetje. Vse to s širokim nasmeškom in živahno mahajoč z rokami. V nekem trenutku sem opazil, da se mi je začel smejati kamerman, poškilil sem še na novinarja in smejal se tudi on. Poleg novinarja sem opazil še nasmejanega vodiča in potem me ni bilo več mogoče ustaviti. Pohvalil sem prizadevanja družine, ki se ukvarja s takšno zanimivo dejavnostjo, razširil zadevo na prekrasno deželo Andov, obalnega nižavja, Amazonke in otočja Galapagos. Za povrh sem pohvalil še hrano in prizadevne prebivalce, ki žive v tej čudoviti deželi na drugem koncu sveta. Kar naenkrat so začeli rasti od veselja in ponosa še domačini, in ko me je nasmejani novinar spretno pripeljal do konca ter so se luči ugasnile, sem zaslišal navdušeno ploskanje vseh prisotnih. Ni kaj, včasih človeku kaj res uspe in vesel sem bil kot radio.
Seveda ni vse tako lepo. Običajni ljudje garajo za malo denarja od jutra do večera. Brezposelnosti je povsod dovolj in številni ljudje se preživljajo z beračenjem po ulicah in ulično prodajo stvari, ki jih človek niti ne potrebuje. Za povrh jih je pošteno zdelala epidemija covida, ki je uničila turistično industrijo in izvozno usmerjeno gospodarstvo. Pa dejstvo, da se je zaradi trgovcev s kokainom drastično razširil kriminal v državi. Javni zdravstveni sistem praktično ne obstaja, prav vse je treba plačati. Stroškov zdravstvenih storitev je ljudi prav groza. To se vidi v tem, da ljudje ne samo v gosto naseljenih mestih, ampak tudi na deželi ob opravljanju kmečke dejavnosti še vedno nosijo maske, pa čeprav je epidemija covida formalno že davno minila. Dejstvo je tudi, da je povsod v državi veliko rasizma.
Pogled na njihov nacionalni parlament poda jasno sliko prebivalstva dežele. Po Andih je večinsko prebivalstvo indijansko, njegovi pripadniki imajo prav zanimive kljukaste nosove. Po Amazoniji živi rjavopoltno domače prebivalstvo. Gre za potomce tistih, ki so preživeli nalezljive bolezni, ki so jih s sabo prinesli Španci in so ob neizprosnem izkoriščanju domačega prebivalstva na t. i. economiendah oziroma suženjskih plantažah dostikrat pokosile tudi do 80 odstotkov domačega prebivalstva.
Ob tihomorski obali leže neskončne plantaže tropskega sadja. Na njih gara črnsko prebivalstvo, katerega so kot sužnje privlekli iz Afrike, da bi nadomestili pomrlo indijansko prebivalstvo. Ti so se ob obali uprli pod vodstvom Guayasa in Quila, a vse je bilo brez uspeha. Največje ekvadorsko mesto nosi po njima ime in v mestu stoji impozanten spomenik, to pa je tudi vse. Čeprav je vsaj 90 odstotkov prebivalstva obarvanega, deželi vladajo belci oziroma »crioles«. Potomci nekdanje španske elite. Da se vrnem spet v njihov parlament. V izvršni, zakonodajni in sodni oblasti leži moč in v prepirajočem se parlamentu, v vrhovih podjetij, medijih sede samo belci.
Težko je odrešiti svet, kjer se krivice nabirajo tisočletja. Pogledaš naokoli in vskraš deželo vase. Povsod nas je bilo polno. Na pobočjih vulkanov Cotopaxi, Chimborazo in Tangarahua, ki segajo tudi preko 6000 metrov v višino in so zaradi geoidne oblike Zemlje točke, kjer je človek najdlje oddaljen od njenega središča. Človek se po žgočem soncu potepa po tropskih ledenikih in vse skupaj deluje hudo nenavadno.
Še pred dobrim stoletjem je bil Ekvador za polovico večji
Aleja vulkanov sega od Aleutov na Aljaski do Ognjene zemlje na jugu obeh Amerik. Številni vulkani so v svojem gorišču zaradi tektonskih sil izgubili magmo, ki je odtekla drugam. Koničasti vrhovi vulkanov, ki so kar naenkrat izgubili oporo, niso več zmogli držati gromozanske teže. Zrušili so se sami vase in v njihovih žrelih so nastala zeleno modra vulkanska jezera. Tropsko podnebje poskrbi za padavine, številni termalni vrelci pa za vire vode iz globin. Tako nastala jezera so lepa, pogled nanja od blizu pa pove, da so njihove vode strupena mešanica baz, kislin, soli in še marsičesa.
Še pred dobrim stoletjem je bil Ekvador za polovico večji. Z Andov se v Amazonsko nižavje v slikovitih kanjonih spuščajo številne reke. Vzhodno od Andov se tako razprostira nižavje, ki se konča šele pet tisoč kilometrov vzhodneje ob izlivu Amazonke v Atlantski ocean. Meja tu ni bila nikoli natančno določena. Bili pa so apetiti Peruja. V vojni leta 1941 je kratko malo zasedel nižavje ob reki Napo. Pred stoletjem so imeli glavno besedo predvsem interesi po nasadih kavčuka in banan, a pred časom se je izkazalo, da je pod gosto džunglo najti tudi nafto. Tako je zamera velika in sosedi se še kar ne marata.
V nižavju se da početi marsikaj. Lahko si ogledamo nenavadne slapove, kopamo v njihovih tolmunih, raftamo po divjih rekah in se potepamo po skoraj neprehodnem deževnem gozdu. Ali pa plujemo z drevaki po pritokih Amazonke. Piranje kot ribe sploh niso nevarne. To je bolj kot ne hollywoodska fama. Bolj nevarne so drobne ribice, ki sledijo seču. Lulanje v vodi ni najbolj pametno, saj znajo zlesti, saj veste kam …
Splača se tudi pogledati zavetišče za divje živali. To je bilo presenečenje. Zavetišče je odprtega tipa. Tiste najbolj nevarne živali, kot so kače, imajo pod nadzorom, drugo pa je bolj na prostovoljni bazi. Poškodovane živali pozdravijo, nakar odidejo ali pa tudi ne. Zunanje pa tudi pridejo na obisk. Treba pa je paziti na otroke. Imajo namreč tudi kajmane. Ti sorodniki krokodilov gledajo zlobno in merijo krepko prek treh metrov. Nikoli ne veš, kaj se skriva za njihovo brezbrižnostjo, ko leže na brežinah le nekaj metrov proč, vmes pa ni ograje. So pa zato papige izredno zanimive. Are delujejo kot ognjemet barv, a so te velike ptice nekoliko zlobne. Spuste te do določene razdalje, potem pa se postavijo v obrambni položaj in na ogled pokažejo svoje velike kljune. Sporočilo je jasno: »Ti kar pridi bliže, pa bomo videli, kdo bo koga.« Zato pa so amazonke bistveno bolj zabavne. Za te velike zelene papige se zdi, ko da se nekoliko dolgočasijo. Ko pridejo mimo ljudje, pridejo blizu na zabavo. Ne toliko, da bi se ljudje zabavali z njimi, ampak da bi se one zabavale z nami. Nonšalantno zlezejo na roko in se pogajajo za hrano.
Nižine na obeh straneh Andskega gorovja so bile od nekdaj nezdrave. V tipično tropskih podnebjih pustošijo tudi tropske bolezni, ki so jih z moderno tehnologijo kolikor toliko ukrotili šele v zadnjem stoletju. Srce dežele je bilo vedno v gorovju. Dolgo časa so tam cvetele številne predinkovske civilizacije. Kot recimo Quitu Cara, ki je v severnem delu države v kraju Cochasqui postavila kopico nenavadnih piramid. Ljudstvo Cayamba, ki je vladalo temu območju, se je v 15. stoletju znašlo na radarju prodirajočih Inkov, ki jih je vodil Huaina Capac. Cayambe pod vodstvom kraljice Quilago so se osvajalcem najprej poizkušali upreti z orožjem, a neuspešno.
Potem pa je Quilago poskušala drugače. Zgodbo pozna vsak Ekvadorec. Quilago je bila kraljica izredne lepote. Huaina Capac je današnji Ekvador poskušal osvojiti tudi zaradi tega, da bi se dokopal do nje. Ta se je hrepenenja Huaina Capaca zavedala in ga poskušala izkoristiti. Na tihem je pripravljala upor, Capaca pa povabila k sebi. Sredi svoje sobe je dala izkopati globok vodnjak in ga dala prekriti s plastjo listja, ki je skrivalo brezno. Zarota se je ponesrečila, saj so kraljico Quilago izdali lastni ljudje. Razočarani in v ljubezni ogoljufani Capac pa jo je sam porinil v smrtnosno brezno. Inki so prevzeli oblast v deželi in na mestu starodavnih svetišč so zrasli inkovski templji Sonca kot v Ingapirci, ki velja za ekvadorski Machu Picchu.
V Guayaquilu me je bilo prvič strah
Z lokalno mafijo se ni šaliti, čeprav sta vojska in policija na vsakem koraku. Politične nasprotnike mafija odstranja s Sicarii, najetimi morilci, do denarja pa se poizkuša dokopati tudi z ugrabitvami. Najbogatejši ljudje države se tega zavedajo in se ne premaknejo nikamor brez dobro oboroženega spremstva. Te ljudi je težko ugrabiti, saj lahko tudi ugrabitelji ob vsesplošnem streljanju izgube glavo. Zato so se tolpe raje specializirale na srednji razred in na najbolj nebogljene izmed vseh: na turiste, ki ne poznajo razmer v deželi, so pa po mnenju domačinov bogato založeni z denarjem.
Jedro problema izvira kakih 25 let nazaj. V Ekvadorju se nikoli ni gojilo veliko koke. Domačini so raje imeli svoje, komercialno nezanimive psihadelične zvarke. Kokain je bil vedno bolj privilegij Kolumbije, kjer so vladali karteli, desničarske diktature in levičarski revolucionarji. Pa nevarni glavorezi, kot je bil Pablo Escobar. Ekvadorci so do devetdesetih let imeli svojo lastno valuto, imenovano sucre, in monetarno samostojnost. Z njo so bile same težave, zato so se odločili, da bodo za valuto imeli kar ameriški dolar. To je prineslo ekonomsko stabilnost na eni strani, na drugi pa priložnost za kartele. Banke so kar naenkrat operirale z dolarji in ni bilo več potrebe, da bi denar prali v ameriških bankah, ko ga lahko v dolarjih opereš kar v Ekvadorju. Karteli so se tako vgnezdili v gospodarstvo in politiko, in če jih sedaj poizkušajo zriniti od korita, je odgovor oborožena vstaja izredno nevarnih ljudi, ki se od običajnega prebivalstva razlikujejo kot dan od noči.
V Guayaquilu smo prespali v hotelu. Ta je stal prav v centru mesta. Po ulicah kopica narkomanov in zadeva je delovala strašljivo. Glede na poklic, ki ga opravljam, sem še kako dobro seznanjem s tem, kakšen je Center za pridržanje v Ljubljani. Hotel ni bil nič kaj drugačen. Okrog in okrog betonski zid z bodočo žico na vrhu. Železna rešetkasta vrata so se odprla pred nami in za nami takoj tudi zaprla. Prav nobenemu od nas ni prišlo na misel, da bi se zvečer odpravil po ulicah, saj je bila določena policijska ura. Še posebej ne zaradi tega, ker se je iz pristaniškega dela mesta, kjer divja pravi konflikt med vojsko in tolpami, slišalo oddaljeno pokanje. Zjutraj smo imeli naročen taksi. Hotelski uslužbenec je najprej preveril, ali je res prispel taksi, ki ga je naročil, šele nato nam je na daljavo odklenil izhodna vrata. Odpeljali smo se na letališče in šele ob robocopih na vhodu v letališko zgradbo sem si oddahnil. Nikoli namreč ne veš, ali niso tudi hotelski uslužbenci povezani s podzemljem in ali nas ni pričakal kak drug »taksi«.
Ekvador si je otočje Galapagos priključil leta 1830 in otokom dal španska imena
Polet na otočje Galapagos je potovanje v drug svet. Pred kakimi desetimi milijoni let se je vulkansko otočje dvignilo nad morsko gladino. Na tem mestu je namreč stičišče več tektonskih plošč in središče vulkanske dejavnosti. Kakih tisoč kilometrov stran od celine je deset večjih, petnajst manjših otokov in kopica čeri. Izolirano otočje so nato sčasoma naselile rastline in živali. Razen zadnjih pet stoletij so bili otoki v celoti izolirani in so se razvijali čisto po svoje. Tako zelo, da je Charles Carwin, ki je otočje obiskal leta 1832, prav na njih našel dokončen navdih za svojo teorijo o nastanku vrst.
Otočje so najprej odkrili Španci, ko jih je ob odkrivanju Južne Amerike odpihnilo na odprto morje. Zaradi pomanjkanja pitne vode jih niso naselili, ampak so otoki postali piratsko oporišče Angležev. Otoki so tako najprej dobili angleška imena. Ekvador si je otočje priključil leta 1830 in otokom dal španska imena. V času druge svetovne vojne so Američani na otoku Mali Seymur na mestu današnjega mednarodnega letališča postavili svoje oporišče in z njega pred Japonci ščitili dostope do Panamskega kanala. V zadnjih desetletjih se je na otokih začel razvijati turizem, od njega pa živi velika večina kakih 30.000 prebivalcev na treh naseljenih otokih. 97 odstotkov otočja je narodni park in je na njem kaj videti: iguane in želve na otokih, množica nenavadnih ptic, kopica vulkanskih stožcev. V morju, kjer je prepovedan ribolov, pa množica morskih prebivalcev. Iskanje Nema – kot v risanki.
Videti je mogoče tudi morske pse nevarne vrste, ki odrasle žive na odprtem morju, makije, bele in kladvenice. Slednje na srečo le kot mladice. Zanje naj bi bilo na odprtem morju prenevarno, za odrasle pa je ob obali preplitvo. Tako vsaj pravijo domačini, ki se itak zafrkavajo: »Todos tiburonos aqui son vegetarianos/Vsi morski psi so vegetarijanci.« Vse lepo in prav, zakaj pa se potapljamo le turisti, vi pa se potepate po kopni zemlji?
Ekvador je danes nekakšna mešanica tradicionalnega in globaliziranega sveta, kateremu danes ni več mogoče uiti. Je lepota sveta v eni deželi pa tudi težav sveta, ki se zrcalijo v njem. Ima vse, kar imajo veliki. Gore, pokrite z ledeniki, gorovja, tropska nižavja in otočje, polno nenavadnih rastlinskih živalskih vrst. Svet, ki vzame sapo.
Janez Mihovec je mož, ki nikoli ne počiva. Je gornik, turni smučar, raftar, ljubiteljski fotograf, pisec potopisov in vodnikov…
