Patagonija z neskončnimi polpuščavami in z ledom objeti Andi, ki pokrivajo skrajni jug Amerike, so zelo dolgo časa samevali. Potem pa so pred kakimi petnajstimi tisočletji preko Beringove ožine iz Azije prispeli predniki današnjih Indijancev. V nekaj stoletjih so prispeli daleč na ju prav do konca znanega sveta.
Svet je živel mimo njih vse do začetka Novega veka. Leta 1520 so imeli pripadniki plemen kot so Yaghani, Selknami in Mapucho priliko videti nenavaden prizor. Po morju so priplule nenavadne tvorbe, na katerih so bili nenavadni, beli in bradati ljudje. Zapluli so v vsak zaliv in na vse pretege iskali plovno pot proti zahodu. V ožini med Patagonijo in Ognjeno zemljo so jo našli. Magellan in njegovi pomorščaki so zapluli skozi 570 kilometrov dolgo ožino, ki je podobna minskemu polju čeri, megle in majhnih otokov. Šestdeset let ni bilo nikogar, nato pa so prišli Angleži pod poveljstvom Francisa Draka. Sledili so svojemu predhodniku in izginili. Življenje se je spet vrnilo v stare tirnice.
Do sredine 19. stoletja je ostalo po starem, čeprav sta si ozemlje formalno delili Čile in Argentina, državi ki sta nastali iz nekdanjega španskega kolonialnega imperija. Potem pa so se za domačine začele težave. Od nekod so prišli ribiči, ki so izlovili kite, tjulnje in ribje jate. Rančarji so postavili estancije in začeli gojiti neskončne črede ovac. Zlatokopi so iskali zlato in mimogrede iztrebili divjad. Domačini so kar naenkrat ostali brez možnosti preživetja. Ljudje, ki niso poznali pojma lastnine, so se iz obupa začeli prehranjevati s hrano, ki je še bila na voljo: z ovcami. Rančarjem to seveda ni bilo všeč. Problem domačinov so razreševali s puškami, če to ni bilo dovolj, so prišli vojaki in dokončali zadevo s strojničnim ognjem. Kot da to ne bi bilo dovolj, so prišli misijonarji. Tem ni bilo všeč, da domačini hodijo naokoli skorajda goli, čez in čez premazani s tjulnjo mastjo. Prisilili so jih, da so začeli nositi bombažne obleke. V večno mrzlem in deževnem podnebju so bile evropske obleke vedno mokre, ljudje pa premraženi. Rezultat tovrstnega početja so bile pljučnice in tuberkuloze, ki so v kombinaciji z otroškimi boleznimi.
Na vse to domačini niso bili odporni, zato je domorodno prebivalstvo preprosto izumrlo. Še eden izmed dogodkov, v katerih civilizirani zahodnjaki propagiramo demokracijo, svoje pravice, vrednote in prepričanja. Rezultat pa je bil kakršen je pač bil: za mene osebno čisto navaden genocid, zavit v celofan čvekanja.
Ognjena zemlja je še danes redko poseljena
Ognjena zemlja je otok velikosti za dve in pol Sloveniji, ki ga obkroža še kopica otokov v arhipelagu. Tu danes živi kakih 140.000 prebivalcev. Prvi so prišli kot zaporniki. Oblasti v Buenos Airesu so se vedno hotele znebiti nezaželenih elementov: političnih nasprotnikov in najbolj zakrknjenih kriminalcev. Čim dlje, tem bolje. Tako so ob prelivu Beagle v bližini mesta Ushuaia zgradili kaznilnico in najbolj južno železnico sveta. Zapornike je namreč treba zaposliti, v nasprotnem se ukvarjajo s samimi neumnostmi. Niso bili gulagi samo v Sibiriji in v nekem drugem sistemu. Zapor je bil brez ograje, pa pobegni, če hočeš in crkni v divjini. En protidržavni element manj, kljukica. Gozdarjenje je danes že preteklost, področje je narodni park, kjer je toliko planinskih poti, da se za vsakogar, kaj najde. Še lepša stvar pa je popotovanje z ladjo po kanalu Beagle.
350 kilometrov dolg kanal Beagle je prava eksplozija življenja. Kiti, tjulnji, kormorani, pingvini, ni da ni. So pa zato politični prepiri.
Spor z Veliko Britanijo in Argentino glede Falkandskih otokov, pardon Malvinov, je splošno znan. Med Argentinci je narodni konsenz, da je otočje njihovo. Pika. Da imajo tisti v Londonu drugačno mnenje, jih niti ne zanima. Precej manj je znan spor s Čilom. Meje so postavljene čisto po kavbojsko. Idealno za poštene prepire. Južno od preliva Beagle je otok Navarino in kopica otokov okoli njega, ki so čilski. Dosegljivi so edino s argentinske polovice Ognjene zemlje ali pa s trajektom po 48 urah plovbe. Argentinska polovica otoka je z matično deželo dosegljiva le preko čilske polovice Ognjene zemlje. Čilska južna Patagonija okoli mesta Puerto Natales pa nima povezave z osrednjim Čilom, saj je vmes Južnoameriška ledena plošča. Potrebno je zaviti na drugo stran Andov v Argentino in nazaj čez gore spet v Čile. Razumi, če moreš. Idealno za pošten prepir. Takšen, da je kar nekaj hudičevih vrtov, na katere opozarjajo napisi »Ciudado minas«.
Napisi »Ciudado minas« ne potrebujejo prevoda. So jasen znak, da sta bili Čile in Argentina že nekajkrat na robu vojne.
Morda bi bilo bolje če bi se oboji ukvarjali z gospodarstvom, namesto s politiko. Posebej to velja po dveh letih pandemije, ki je opustošila turistični sektor obeh držav. Argentinsko gospodarsko stanje se mi je v trenutku zazdelo sumljivo podobno tistemu, ki mi je ostal v spominu iz Jugoslavije 80-tih let. Njihov peso je zastavonoša in pokazatelj težav. Uradni tečaj je 200 pesov za dolar, črni trg pa govori o tem, da je bil v februarju letos primernejši menjalni tečaj 370 pesov za dolar. Čilenci od nekdaj veljajo za južnoameriško Švico. Zdi pa se, da tudi oni drse v težave. Vse bolj tudi oni postajajo podobni svojim sosedom.
Pa ni da bi se človek preveč ukvarjal s problemi drugih. V južnem delu države je nujno potrebno obiskati narodni park Torres de Paine. Pogled na gore vzame sapo. Z eno besedo: prelepo. Divje gore, ledeniki, gorske reke, slapovi. Ni da ni in prava paša za oči. Človek bi bil tam tedne in tedne, pa je toliko drugih stvari za videti in obiskati.
Razlika v državah se vidi na mejnem prehodu. Čile je do meje naredil moderno cesto, na drugi strani čez Patagonijo vodi kolovoz nazaj v Argentino. Pa se splača stisniti zobe. Na drugi strani sta mesti El Chaften in Calafate. Ležita ob vznožju Andov in sta izhodišči do ledenikov in najlepših gora Argentine. Moreno Perito moreno je orjaški ledenik, ki se spušča z gora v jezero Lago Argentina in ob svojem vstopu v jezero tvori ledeno steno, ki doseže nekaj kilometrov širine in sedemdeset metrov višine.
Ognjena zemlja in Patagonija sta znani po nestabilnem vremenu
Mešajo se zračne gmote Pacifiškega in Atlantskega oceana. Za povrh pa svoje prispevajo še Andi, ki na najvišjih delih dosežejo skoraj 7000 metrov višine. Vreme je tako skrajno nestabilno in njegova osnovna značilnost so nevihte in neprestan veter. Vendar pa niso računali na nas Slovencev v Južni Ameriki. Sopotnica se je že prvi dan deklarirala kot visoko usposobljena čarovnica, ki baja, da bi imeli lepo vreme. Tovrstne izjave običajno jemljem nekoliko z rezervo, a po tednih lepega vremena, sem mnenje spremenil. Verjamem, da je Jana čisto prava čarovnica.
Nikjer ni to bolj prišlo v poštev kot nad El Chaltenom, kjer se skrivata Fitz Roy in Cerro Torre, morda najlepši gori sveta. Potepamo se naokrog in gore sijejo v belini ledenikov in modrem nebu. Podnevi. Cele noči okna hostla stresajo vetrovi in divji nalivi. Do naslednjega jutra, ko je lepo vremo spet tu. Kot pravijo: ta najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir. Podpišem.
Eno izmed pravih presenečenj zame je bilo spoznanje, kako velike države sta Čile in Patagonija. Od Calafateja do Barilocheja dve uri z letalom, od tu do Buenos Airesa še dve uri in še dve do slapov Iguazu. Kdo bi si mislil.
Bariloche je kraj, kjer je v Argentini mogoče srečati argentinske Slovence. In smo jih. V mestu velikosti Maribora jih je kakih 300 in so združeni v kulturnem društvu in planinskem društvu Club Andino Bariloche. Skorajda vsi so potomci povojne emigracije in Slovenija je njihov ideal, izgubljeni raj. Govore zelo lepo slovenščino. Takšno šolsko, brez balkanskih, angleških in nemških tujk. Že takoj po prihodu zvedo za nas. Po dveh letih pandemije je turizem spet v vzponu in informacije o turistih se širijo z bliskovito naglico.
Bariloche je bil v letih po 2. svetovni vojni malo večja vas v jezerski pokrajini med polpuščavskimi ravnicami in zaledenelimi Andi. Danes je slika neenakosti v državi. Ob jezeru je deset kilometrov dolg pas, kjer stoje ena za drugo z zidovi ograjene vile. Notranjost dežele ni toliko zanimiva. Manj zanimive parcele so zasedli modri ovratniki in na trenutke vse skupaj deluje kot favela. Zračne razdalje med luksuzom z veliko začetnico in revščino je le nekaj kilometrov. Da človek sploh ne omeni številne potepuhe, berače, narkomane in vrvohodce, ki se motajo po samem centru mesta.
Pred osemdesetimi leti je Patagonija bila skrivnostna, nepoznana dežela. V gorah je bilo priložnosti za vzpone na nedotaknjene vrhove kolikor hočeš. Slovensko planinsko društvo je pri tem aktivno sodelovalo. Tako številni vrhovi nosijo slovenska imena. Del teh smo videli tudi sami. Cerro Catedral je skupina vrhov kakih 15 kilometrov iz mesta. Obiskali smo Laguno Tonchek in videli bivak Petriček. Pa posvetilo nadškofu Gregoriju Rožmanu.
Tritedensko potovanje na konec sveta se je po prihodu v glavno mesto bližal koncu. Za nami je ostal spomin na potovanje v skrit in osamljen del našega planeta. V svet lepote in divjine, ki vzame sapo.
