Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Nekropolis Sorškega polja

Tomaz Hostnik 940x705

Tomaž Hostnik, Medvode, 8. novembra 1961–22. decembra 1982

»Zakaj si se odločil slaviti obletnico smrti nekoga, ki je storil samomor? Pri samomorilcih slavimo rojstvo, ne smrti. Tega si se lotil zaradi sebe in iskanja pozornosti, ne pa zaradi spomina nanj. Rekel si, da je njegova kratka kariera dokaz, da je bil največji umetnik, ki so ga Medvode imele. Medvode pa so le popotniška vas, spalno naselje, križanec med turizmom in kemično industrijo, kjer po njej zasmrdi že skozi zračni filter avtomobila. Tu ni umetnikov, prav tako ni ničesar zanimivega oziroma je vse prenapihnjeno. Največji ustvarjalci so živeli v krajih, kjer je bilo nekaj navdiha. V Medvodah tega ni. Mediteran, Prekmurje, neokrnjena narava, ne pa prod in dolomit. Ljudje so bili drugje prisiljeni razvijati svoj talent in so svoje znanje ponesli v svet, v večja mesta: Tavčar Visoko, Prešeren Vrbo, Cankar Vrhniko

Kljub dvomom zavedanje, da je Tomaž Hostnik našel izgubljeno

Tomaz Hostnik Nekropolis Sorskega Polja 1024x768
Foto: Gregor Rozman

Tako so odzvanjale misli dvoma ter nekakšnega džezovsko resetirajočega prezira, ki sta vela iz okolice, ko sem ji zaupal, da bom ob štirideseti obletnici smrti frontmana skupine Laibach in verjetno največjega medvoškega umetnika vseh časov izvedel ustvarjalni postopek z besedami in podobami njemu v spomin. Zakaj največjega? Je lahko umetniško delo sploh večje od načrtnega samosvojega konca ob pravem času in občutkih? To bom storil tudi zato, ker se nanj verjetno ne bo spomnilo prav veliko domačinov, česar jim ne gre zameriti. Zakaj bi se občani ene najbolj cvetočih lokalnih skupnosti v državi spominjali samomora enega svojih ljudi? Zakaj bi to počeli tisti, ki prav v decembru slavimo ta veseli dan kulture? Tako sem nekoliko počakal in se odločil ter svoje misli izvozil na družbeno omrežje poldrugi mesec kasneje, v času slovenskega kulturnega praznika. Naj lokalna kulturna javnost naredi z izdelkom, kar želi.

V mislih kar se da tiho in zaljubljen v domače mesto sem ostajajoče plaval v ponujeni globini očitkov okolice ter odgovarjal, da Tomaž Hostnik ni ponesel le curka krvi, ki je z njegove brade kapljal na poštarsko uniformo, temveč tudi dolgoletno sotočje proda in dolomita, torej za vedno nezavedni odtis Medvod. Po postavitvi temelja razmišljanja o vplivu krajev, iz katerih izviramo ustvarjalci, sem ugotovil, da so Medvode pravzaprav točka, ki leži ob reki Savi nekje na pol poti med Litijo in Bledom, od koder sta bila njegova starša. Cilj njegove poti, ki ga je dosegel skozi portal, katerega stebra sta danes še vidna, pa ni bil Laibachova Slovenska Akropola, ampak izključno samo njegov Nekropolis Sorškega polja. Vstopil je skozenj in izginil. Edinemu je uspelo najti izgubljeno, da je zmogel pogum za največji korak v življenju.

Težko je reči, kaj ga je pripeljalo do samomora

Laibach je kasneje nadaljeval življenje in delo brez svojega frontmana, kristjani brez svojega brata, slikarji brez barv, komunisti brez svojega tovariša, pesniki brez glasu, prijatelji brez posebne osebe. Prav vsi navedeni še danes izgubljeno tavajo in iščejo ustrezno govorico, ki jo je Hostnik našel najdaljše noči leta 1982 po komaj dopolnjenem enaindvajsetem letu starosti. Morda je bil to tudi cilj strtega srca, dosežen zaradi prenizke samozavesti. Tomaž je namreč bil oziroma bi lahko postal večji umetnik od tistih, s katerimi je želel ustvarjati in so ga iz kulturniške srenje izključevali.

Mogoče mu je botrovalo dejstvo, da ga je potrla odločitev drugih članov Laibach, ki so se v London podali brez njegovega vnaprejšnjega védenja in potovali le z nekakšnim namestnikom, dodatnim pevcem ter Tomažu s tem dali vedeti, da vsaj v dozdajšnji vlogi v skupini ni več zaželen. Morda so bile krive celo ljubezenske težave, ki so se takrat razraščale med njim in njegovim dekletom. Ali pa je na njegovo odločitev vplivalo že nekoliko davno površinsko najstniško izključevanje Tomaža iz fantovskega druženja, saj je bil močnejše postave, z njim pa vrstniki niso ravno želeli igrati nogometa. Mogoče gre razloge poiskat še globlje, v njegovi genski zasnovi, saj je bil rojen v družino, ki jo je neprestano spremljala smola, če Hostnikovi tragediji prištejemo še težko prometno nesrečo sestre in samomor matere? Kot razlog za vstop v neskončnost Sorške Nekropole v medijih zaznavamo mnenja o njegovem globokem deliriju in prevelikih čustvenih nihanjih. V lokalnih krogih je mogoče še slišati o Tomaževi naklonjenosti numerologiji in določenemu samomorilskemu kultu, kar je bila v osemdesetih letih med številnimi mladimi usodna modna muha.

Morda je prav, da odgovorov na vsa vprašanja ni

»Predvsem na pogrešanje Tomaža sam ne gledam kot na samomor, od takrat je preteklo že preveč časa, sam ga raje ohranjam v lepem spominu,« je morda celo najbolj ustrezno ter nelastniško na vsa prejšnja vprašanja odgovoril neobičajno skromen človek – njegov veliki otroški in mladostniški prijatelj, iz katerega sta sijala tista energija in spoštovanje, ki sta v odločitev, da vendarle nekaj napišem o koncu začetka velikega umetnika, vlila pogum ter neposrednost. Naj vsaj domačini znova začutimo, kako je bilo takrat tu in je zdaj tam. Po štiridesetih letih s Tomažem in brez Tomaža. Kako pomemben človek in umetnik je odšel. Kje so zdaj tisti bratje noči, ki cenijo njegove slike – vedeti je treba, da je bil Hostnik predvsem slikar? Kje so tisti sinovi resnice, ki vrtijo njegovo redko zbirko gramofonskih plošč, od katere se je poslovil pred štirimi desetletji? Morda bi odkrili pravico ob njegovem odhodu, česar zdaj ne bomo nikoli izvedeli. In morda je prav tako.

Pravica do samomora ali škoda nadarjenega človeka?

Tomaz Hostnik 1024x768
Foto: Gregor Rozman

S spominskim prispevkom o njegovi žrtvi pa želim opozoriti tudi na pravico posameznika do samomora na eni strani in utež obsojajoče konservativne družbe na drugi. Z družbo mislim tako na najožjo z znanci in sorodniki kot širšo s svojimi zaščitnimi programi za boj proti samomoru, ki si ne želita toliko razbremeniti predsodkov, da bi človeku omogočili dihanje v izdih, v končno svobodno odločitev, da s svojim življenjem stori, kar ga je volja. Celo v primeru neozdravljivosti in hudega trpljenja. Ne smemo se slepiti. Samomor ni umor. Z njim posameznik ne škodi bližnjemu, ampak s tem dejanjem najvišje svobode omeji svoje življenje za vedno. Oksimoron? Morda. Tomaž Hostnik pa kljub temu s tem ni odprl le vrat v to neomejeno svobodo, ampak je z dejanjem, kolikor je pač umetnika ostalo v tej dimenziji, pokazal, kakšna bo prihodnost: napovedal je počasen razvoj in razkroj družbe, ki jo štirideset let kasneje še vedno omejujejo predsodki. Samomor neznanca ni pomemben, znanca pač, saj prizadene najbližje.

Smrt v Siriji je nevidna, saj ne umirajo naši ljudje, verniki, sosedje, smrt v Ukrajini pa ne, saj umirajo bratje Slovani, kristjani, Evropejci. Oboleli za koronavirusno boleznijo so obravnavani ter napoteni, vsi drugi oboleli lahko počakajo. Samomor kot Hostnikovo opozorilo na motnje v enakosti in kot največje umetniško delo, ki se živih ni toliko dotaknilo kot njega in je ostalo zamolčano, uprizorjeno ter naslikano v njem in odneseno z njim, je tako tudi nekakšna prelomnica. Takrat se je skupina Laibach odprla tujini in popularizirala do mere, da je znana celo v najbolj zaprti družbi – Severni Koreji, ki jo je tudi obiskala in kjer je celo ena najljubših skupin tamkajšnjega voditelja Kim Džong-una.

Tomaž Hostnika pogrešamo, čeprav ga nismo poznali

Nekropolis Sorskega Polja 1024x768
Foto: Gregor Rozman

S svojim pisanjem želim tudi pokazati na nehoteno sebičnost tistih, ki drugačne volje svojega najbližjega ne dopuščajo, čeprav je ta samomorilska. Prevladujejo čustva žalosti, morda celo jeze. Številni ga pogrešamo, pa ga še poznali nismo, ko je odmevalo obešanje na kozolcu, in se sprašujemo, kako bi se z njim iz sodobnega v moderno postaralo gibanje Neue Slowenische Kunst. Tomaž Hostnik bi lahko predvsem kot slikar presegel veličino največjih imen omenjenega kulturno umetniškega izražanja in preporoda slovenske kulture. In to je bil Medvoščan – občan tiste lokalne skupnosti, ki ji marsikdo očita, da med kulturno umetniškimi ustvarjalci ne zmore niti enega imena svetovnega ali vsaj državnega slovesa.