Pozdravljeni pesniki, pisatelji in bralci, naj torej tokrat napišem nekaj kratkih misli o pobudi Branja drevesom. Ponovno se bližata dan zemlje in dan knjige ter z njima nekakšna opominjajoča priložnost, da se pisna in bralna kultura lahko krepita tudi v naravi, to je izven zaprtih prostorov ter naselij nasploh. Bliža se namreč čas, ko lahko vsaj enkrat na leto odidemo v gozd in tam prebiramo svoje ali drugo priljubljeno leposlovje.
Pobudo Branja drevesom smo konec leta 2015 v okviru pestre literarne sezone Kulturno umetniškega društva Fofité 2015/16 načrtovali člani literarne sekcije Fofiteli kot enega od siceršnjih tematskih literarnih dogodkov; skupaj smo jih izvedli pet. Literarni izlet v gozd, ki smo ga poimenovali Branja drevesom, se je v naslednjih letih toliko prijel, da je o njem slišal skoraj vsak literarno umetniški ustvarjalec in vsaj vsak četrti bralec v regiji. V času dneva zemlje in dneva knjige (22. in 23. april) smo pišoči avtorji odšli v gozd in svoja dela brali drevesom ter drug drugemu. Najprej smo s tem poskrbeli, da je bilo literarnih dogodkov v zaprtih prostorih vsaj nekoliko manj, obenem pa smo ljudem približali književnost prek privlačnejših prostorov gozda ter narave nasploh. Tako smo vse do obdobja pandemije vsako leto v tem času pesniki in pisatelji odšli v gozd in brali drevesom v zahvalo za papir in knjige, na podlagi katerih se je razvila civilizacija. Danes je papirnatih medijev sicer vse manj, vse več pa je elektronskih; pa vendar nas je ta razvoj, ki nas je žal razdružil zaradi iznajdbe pametnih zaslonov, ponovno združil v gozdu, ko smo vsaj za tistih nekaj ur lažje pozabili na presežek osamitve v človeški družbi in se vrnili k naravi. Ko smo v gozdu, pa čeprav sami ali s svojimi bližnjimi, smo v najboljši družbi – družbi dreves.
Več o tem, česa so sposobna drevesa, nam vsako leto vneto pripoveduje glavna osebnost Branj drevesom, to je Jakob Šubic, gozdni mistik iz Topola pri Medvodah. Drevesa – ti stari velikani so zmožni oddajanja in sprejemanja signalov, ki jih človek še danes ne razume in jih verjetno ne bo razumel nikoli. Tudi naprave, s katerimi znanstveniki merijo sporazumevanje dreves med seboj in z drugimi bitji, ne zaznavajo tistih znakov, ki jih z lahkoto vidijo druga bitja, razvita iz narave. O tem, da se bitja zavedajo obstoja drugega, priča podatek, da določena sprememba na prvem bitju pošlje podatek drugemu bitju, ki se tako tudi spremeni, v postopku pa nista pomembna čas in prostor. Tudi raziskovanja znanosti na področju energetskega sevanja rastlin pričajo o tem, da so rastlinski organizmi tako kot živali in človek sposobni odzivanja na stresne in blagodejne dejavnosti v njihovi bližini ali celo oddaljenosti.
Branja drevesom so se razmnožila tudi izven gozdov v Topolu pri Medvodah
Branja drevesom so se na Topolu pri Medvodah do zdaj udeleževali zares pisani obiskovalci. Od hišnih ljubljenčkov psov in najmlajših družinskih članov otrok ter drugih poslušalcev in spremljevalcev do bolj dejavnih obiskovalcev: uveljavljenih pesnikov in pisateljev. Pri branjih so tako v preteklosti z obiskom ali oddajo svojih besednih prispevkov že sodelovali (navedeni po abecedi): Agata Trojar, Alenka Jovanovski, Alja Adam, Barbara Pregelj, Carmen L. Oven, Eva Kovač, Feri Lainšček, Glorjana Veber, Gregor Rozman, Jakob Šubic, Kaja Teržan, Kobrowsky, Maja Gal Štromar, Mladen Blažević, Peter Rezman, Peter Semolič, Saška Kalič, Žiga Valetič in drugi.
Epidemija v letih 2020 in 2021 je poskrbela, da se je tudi ta pobuda odprla in razširila. V obeh letih smo se namreč v krogu svojih družin oziroma najbližjih naučili, da se lahko podamo v gozd tudi brez družbe pišočih, torej bralci sami in v njem beremo drevesom, naravi in drug drugemu. Tako so obenem bralci drevesom postali tudi bralci knjig, ne le njihovi ustvarjalci. Drevesom so tako vsi ljubitelji leposlovja začeli prebirati najljubše besede izbranih avtorjev.
Prav tako so se Branja drevesom razmnožila tudi izven osnovnega prostora – gozdov v Topolu pri Medvodah in v naši želji je, da se namnožijo po vsem svetu. Letos se bomo bralci drevesom pod vodstvom dveh znanih Medvoščanov – Tilke Jamnik in Jakoba Šubica – podali v kraljestvo bukve. 22. aprila se bomo dobili ob enajsti uri pred lokalno knjižnico v Žireh in se podali na skoraj istoimenski grič Žirk. Če se nam na naši poti v Žirovski kotlini ne morete pridružiti, bomo veseli, če se v krogu svojih bližnjih ali pa čisto sami odpravite v gozd in tam berete.
Branja drevesom bodo letos Žireh
Ob priložnosti obiska kraljestva bukve sem o tistih krajih pripravil tudi naslednji sestavek in povabilo. Žiri so starodavno mesto, ki je zrušilo in preživelo številne meje: poznoantično obzidje najverjetneje keltskega izvora, ki ga je še danes mogoče opaziti med sprehodom po griču Žirk; nadalje Rapalsko mejo s kontrabanti in Rupnikovo linijo. Žiri prav tako ne moremo priključiti nobeni izmed štirih slovenskih statističnih regij, na katere bližnja mesta mejijo: Osrednjeslovensko z Vrhniko, Notranjsko z Logatcem, Goriško z Idrijo, Gorenjsko s Škofjo Loko. Mimo Žirov poteka tudi naravna razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem, dinarskim in alpskim svetom, tu so se bile najbolj vroče razprave o tem, ali je to zemljišče dom Romanov, Germanov ali Slovanov.
Na Žirovski planjavi, kamor ugibajoče gledamo iz Vrhnike, Logatca ali Idrije, ali pa v Žirovski kotlini, če vanjo vstopimo iz Škofje Loke skozi Poljansko dolino, se rojeva burja in umira jugo. Žiri niso ne kraj ne mesto, zato niso ne premajhne ne prevelike. Tod je še v vekih človeka domovalo jezero, ki je postalo močvirje, brbotajoče zaradi metana, danes pa rodovitno polje z rdečim kamenjem in zeleno travo, ki ga naseljujejo trdni ljudje. V teh krajih se Afriška plošča izgublja pod Evrazijsko in če si preživel milijone let, si lahko ta tektonski trk opazoval celo iz vesolja.
V Žireh se torej podirajo vse meje in drugačnosti ter združujejo v misli, v skupno resnico. Če ne verjamete Žirovki ali Žirovcu, komu boste verjeli? Morda vam lahko resnico s svojo ognjeno trmo pokaže sam orjaški plazilec Lintvern, ki čaka na prebujenje v Žirku – nekoč travnatem, danes poraščenem griču – domovanju te zmajske pošasti, kamor se bomo počasi vzpenjali med letošnjimi Branji drevesom.
Pobudnik Branj drevesom – Gregor Rozman
Medvoščan Gregor Rozman je redni ustvarjalec in občasni pisatelj, nekaterim poznan kot bralec drevesom ter ljubitelj narave, spet drugim kot uslužbenec v občinski upravi, ki domuje v knjižnici sosedni stavbi.
