Najlepši dom v naši lokalni skupnosti se nahaja na sotočju. Če tej čudoviti stavbi, ki v krožnem sprehodu ponudi radovednežu tisto, kar želi na svojem prvem korakanju v svet leposlovja in znanosti, lahko rečemo dom. Tudi knjige imajo svoj dom. Ko jih pisatelji napišemo, se te v založbah in tiskarnah razmnožijo in odidejo v svoje domove v še tako majhne kotičke še tako majhnih mest še tako majhne države še tako majhnega jezika in kulture, kot je slovenski. V knjižnice.
Besede brezčasnost v slovarjih ne najdete, saj sem si jo izmislil
Na našem sotočju pa niso doma le knjige, ampak tudi nezapisane zgodbe. Eno izmed mnogih sem kot avtor želel nekako preliti v besedilo popevke Druga reka. To govori o ljubezni, ki se ni zgodila. O paru, ki se je razšel na sotočju Sore in Save. O moškem, ki je izbral drugo žensko, in o ženski, ki se z usodo ne zmore sprijazniti ter se želi vrniti do svojega izvira in po strugi ponovno steči v upanju, da pride do sotočja z drugo reko, tistim moškim, ki jo ljubi kot ona njega.
Morda na tem mestu omenim brezčasnost (besede v slovarjih ne najdete, saj sem si jo izmislil). Brezčasnost je stanje, ko ima posameznik možnost čudežno vrniti se na določeno točko v času, ki jo je doživel, pa si to doživetje želi tako močno spremeniti, da bi se vanj čudežno vrnil ter spremenil storjeno. V upanju, da bi se spremenila tudi usoda vpletenih oseb in predmetov, bi posameznik vstal v novi sedanjosti in prihodnosti, prepleten z drugačnimi sotočji in torej s spremenjenim okoljem.
Ko sem besedilo poslal Marku Mozetiču, ga je to navdihnilo, da je napisal čudovito melodijo, okoli nje pa še partiture za vsa glasbila za Medvoške godbenike. Prvič jo je zapela Iva Stanič, nato pa še druge pevke. Zadnjo je zapela pevka Ajda Stina Turek, najdete pa jo tudi v obliki videa. In zdaj ta popevka spremlja to našo Medvoško zgodbo o dveh rekah, ki združeni potujeta proti svoji večnosti, kot pari, ki se vendarle zaljubljeno združijo in v ljubezni ustvarijo družino, ki raste v neskončnost.
Nihče ni tako majhen, da ga čudež brezčasnosti ne bi našel
Kot sem o tem že razmišljal med oddajanjem besedila za svojo prvo knjižno zbirko Crux Ansata (2009 izdala založba JSKD), v kateri je rdeča nit prav iskanje večnega življenja, ki si ga posameznik lahko zagotovi le preko nadaljevanja genskega zapisa in polovice odtisa v otrocih in ti se nadaljujejo v svojih otrocih: vnukih, pravnukih in tako naprej, je prav ljubezen – nekakšno sotočje dveh enako ljubečih src – največji užitek in čudež človeka. Je ponazoritev, uresničitev, je inkarnacija prepletajočih se dveh ljubečih duhovnosti, ki jo izmed vseh človeških simbolov najbolj uspešno ponazarja egipčanski znak ankh (latinsko crux ansata) s pentljo (zibeljo življenja – ženskim) ter palico življenja (falusom – moškim). Tako je tudi lirski subjekt leposlovne knjižne zbirke našel izjemno pomembne besede za obstoj in večnost – za nadaljevanje ljudi: največji užitek in čudež človeka je v zalivanju zibeli življenja s tekočino življenja.
So današnji starši ob številnih razprtijah, ločitvah in prerekanjih glede skrbništva svojih otrok sploh sposobni misli, da otrok ne bi bilo, če ne bi spoznali partnerja, s katerim so jih dobili v dar? Če ne bi užili njegove in dali svoje ljubezni ter čudežno spočeli teh lepih otroških lic, ki z nasmehi lepšajo dni … Src, ki nas razveseljujejo vsak dan z izgovori, nas spravijo v jok, veselje, jezo, ponos … Smislu življenja … Bitij, ki bodo ob nas, ko nadaljujemo pot v deželo na drugi strani reke …
Dragi bralci in obiskovalci najlepšega doma, v tem vročem poletju vam želim, da bi vas na sotočjih poiskal čudež brezčasnosti. Nihče ni tako majhen, da ga čudež ne bi našel, ter nihče tako velik, da bi ga lahko zavrnil.
Medvoščan Gregor Rozman je redni ustvarjalec in občasni pisatelj, nekaterim poznan kot bralec drevesom ter ljubitelj narave, spet nekaterim kot uslužbenec v občinski upravi, ki domuje v knjižnici sosedni stavbi.
