Potovanje v Tibet se je začelo težavno in se prav tako nadaljevalo in končalo. Petnajst ur leta in zapravljanje časa na vmesnih letališčih človeka spremeni v utrujeno ožeto cunjo. Prav nič ne pomaga šesturna časovna razlika, ki v temeljih podre človekov bioritem. Za povrh pa Tibet velja za streho sveta. Precejšen del dežele leži nad štiri tisoč metri nadmorske višine. Čisto zadosti za začetek višinske bolezni s simptomi: neprestani glavoboli, zamašen nos, prehlad, krvavenje iz nosu, večna utrujenost in neprespanost, kar prav nič ne prispeva k umetniškemu vtisu.
Kitajska je pred dvema stoletjema in pol k svetovnemu družbenemu proizvodu prispevala kako tretjino, potem pa je tudi z zahodno pomočjo prišlo do gospodarskega zloma, ki je dno dosegel sredi 20. stoletja. Že več kot štiri desetletja je minilo, odkar se je trend obrnil in država postaja in je že ekonomska velesila. Kljub vsemu je bil pogled na Lhaso presenečenje. Tibet, zahodnjaki smo to ime prevzeli iz arabščine, izhaja namreč iz besede Ti bu – visoka planota, je za Kitajce nekaj podobnega kot za Severno Ameriko Divji zahod. Dežela, ki jo Kitajci imenujejo Xi Zang, Dežela zlata, je namreč tisoče kilometrov oddaljena od gosto naseljenih krajev ob velikih rekah daleč na vzhodu. Nekakšen zakoten, pozabljen in reven svet. Vanj prihajajo Kitajci kot na izlet v divjino.
Lhasa glavo mesto Tibeta, Tibetanci pa v njem manjšina
Kljub temu je Lhasa čisto presenečenje. Polmilijonsko mesto je kot iz škatlice: vse urejeno, vse čisto, avtopark boljši kot pri nas in cene bistveno nižje. Je pa haklc. Tibetanci so v svojem glavnem mestu neznatna manjšina, večino prebivalstva sestavljajo Kitajci Han. Kljub temu je palača Potala prava paša za oči. Orjaška 13-nadstropna palača se dviga nad prelepim osrednjim trgom in jezerci in parki. Konec 17. stoletja jo je dal zgraditi peti dalajlama Lobsang Gyatso. Z njegovo vlado je prišlo tudi do razcveta tibetanskega budizma in same tibetanske države. Njen kulturni vpliv je segal daleč čez območje današnje province, ki meri 1,3 milijona kvadratnih kilometrov in ima kake tri milijone in pol prebivalcev. Uradna statistika sicer pravi, da je kakih 85 odstotkov prebivalcev Tibetancev, kako je v resnici, pa pravzaprav nihče ne ve. Tibetanski vpliv sega daleč v province Sečuan, Junan in Qinghai, pa tudi v severno Indijo, Nepal in Butan – na območje, veliko približno dvakrat toliko kot provinca.
Prav priseljevanje Kitajcev na Zahodu pojmujemo kot poskus osrednjih oblasti, da bi spremenili etnično strukturo prebivalstva in že vnaprej preprečili kakršnekoli poizkuse odcepitve in ustanavljanja lastne države. Dejstvo je, da obstajajo jasne tenzije med domačim prebivalstvom in priseljenci. Zamolči pa se naslednje dejstvo in sicer, da dolge roke zahodnih obveščevalnih služb že dolga desetletja neprestano poizkušajo destabilizirati Kitajsko. Podpora dalajlami v Daramsali, Ujgurom v Sinkiangu, raznim oporečnikom, kot so Ai Weiwei, dežnikarskim revolucijam v Hongkongu in predvsem oblastem Republike Kitajske na Tajvanu so jasen znak tovrstnega početja. Dejstvo je, da osrednje oblasti v Pekingu nikdar, niti za trenutek niso nasedle napletanju raznih nevladnih organizacij v službi teh obveščevalnih služb o kršenju človekovih pravic. Dejstvo je tudi, da Kitajska na Tibetu vlada s trdo roko. Tudi z množičnim nadzorom varnostnih organov, z vsepovsod postavljenimi nadzornimi kamerami, nadzorom komunikacij. V opozorilo turistom pa tudi s prevajalniki, ki tudi protibetanske izjave v tako obskurnem jeziku, kot je slovenščina, znajo prav hitro prevesti v nekaj, kar lahko razumejo tudi organi pregona.
Že dva tisoč let tibetansko družbo obvladuje budizem
Budizem se je zajedel v vse pore družbe in je združevalni dejavnik naroda. Po drugi strani pa je treba razumeti, da pred kitajskim posredovanjem leta 1950 Tibet niti približno ni bil popolna družba. Prav nasprotno: šlo je za suženjsko-fevdalno družbo, v kateri so budistični samostani in nekaj veleposestnikov imeli v lasti praktično vso živino in obdelovalno zemljo. V teh okoliščinah je tretjina odraslih moških živela kot menihi, ki so v samostanih malo peli, malo plesali, veliko meditirali in poizkušali doseči nirvano, izstop iz kroga neprestanih reinkarnacij. Vsi drugi so do onemoglosti garali na poljih ječmena, po pobočjih šestisočakov gojili jake in jih kot tovorne živali vodili v karavanah prek do neba segajočih prelazov v Indijo in Nepal. V okoliščinah ostrega podnebja in neprestane podhranjenosti je do petega leta starosti umrla skoraj polovica otrok, povprečna življenjska doba Tibetanca pa ni presegla 35 let.
Tibet ima dolgo in burno zgodovino odnosov s Kitajsko, s katero je bil stoletja povezan
V začetku 18. stoletja je na Tibetu posredovala vojska dinastije Čing in izgnala mongolske okupatorje, s katerimi sta tako Kitajska kot Tibet imela dolgo zgodovino neprijetnih odnosov. Leta 1720 sta sklenili sporazum, po katerem je Kitajska dobila politično oblast nad Tibetom, tibetanska duhovna voditelja dalajlama in pančenlama pa duhovno oblast nad Kitajsko. V naslednjih stoletjih se je med obema entitetama dogajalo marsikaj, a Kitajci so omenjeni sporazum vedno pojmovali kot tistega, ki jim daje oblast nad Streho sveta, tako da jo imajo za del enovite države. To nikakor ni šlo zlahka. Komunizem in tibetanska teokracija leta 1950 niti približno nista sodila skupaj. Sklenjen je bil sicer sporazum med obema stranema, ki je zaradi vsebine dobil ime Sporazum 17 točk. Poenostavljeno je Tibetu zagotavljal avtonomijo in ohranitev vladavine teokratske države.
Pa ni šlo. Mao in njegova rdeča klika so se konec desetletja spomnili velikega skoka naprej in kulturne revolucije, kar niti približno ni bilo usmerjeno (samo) proti Tibetancem. Konec koncev je zaradi teh neumnosti v naslednjem desetletju od lakote umrlo od 15 do 55 milijonov ljudi. So pa svoje pokasirali tudi Tibetanci. Prišlo je do upora, 14. dalajlama je leta 1959 pobegnil v Indijo, na Strehi sveta pa se je začela vseplošna represija. Požgali so precejšen del kakih šest tisoč samostanov, razgnali menihe in zaplenili zemljo.
Vsaj dve desetletji je bilo v Tibetu hudo neprijetno in nevarno
Izgnana vlada v Daramsali je vodila oborožen odpor, svoje so prispevale zahodne tajne službe, katerih namen je bil oslabiti rdeči režim. Dalajlama je s svojim pristopom na Zahodu naredil bleščeč vtis, doma pa od tega ni bilo posebne koristi. Šele konec 80. let si je vlada v izgnanstvu prenehala prizadevati za politično neodvisnost Tibeta. Morda je precej več za ohranitev tibetanske kulture naredil 10. pančenlama Čokji Gjaltsen, ki je v nasprotju z dalajlamo ostal na Tibetu in si do leta 1989 prizadeval za pravice Tibetancev. Po mojem mnenju precej bolj pošteno in pogumno. Kitajci do njegovih prizadevanj niso imeli tolerance, pa je bil malo na svobodi, precej več pa po prevzgojnih taboriščih in zaporih.
Potem pa je umrl in sledila je čudna kolobocija pri izboru reinkarnacije njegovega naslednika. Tibetanci so izbrali svojega, kitajske oblasti pa tudi. Potem je tibetanski izbor izginil skupaj s vso družino vse do današnjega dne, kitajski pa je malo v Šigatseju in malo v Pekingu, pa brez avtoritete kot lakaj države. Današnji 14. dalajlama ima prav letos že 90 let in prav vsi se boje homatij, ko bo umrl in se bo iskal naslednik, pa čeprav dalajlama pravi, da bo živel še 40 let.
Kitajcem treba priznati, da si še kako prizadevajo za razvoj Tibeta
Če pustimo ob strani čvekanje zahoda, je Kitajcem treba priznati, da si še kako prizadevajo za razvoj dežele. Praktično vsepovsod so gradbišča, kjer se gradi vse mogoče. Od rudnikov, industrijskih obratov in cest. V deželi, kjer še sedemdeset let nazaj ni bilo praktično nobene zdravstvene oskrbe, civilne šole, ceste, tovarne, je danes praktično vse.
Največji uspeh je morda železnica. To je pravzaprav noro. Železnico so že pred dvema desetletjema speljali iz matične Kitajske čez celo planoto: kar nekajkrat čez prelaze, višje od pet tisoč metrov. Pred desetletjem so jo podaljšali do Šigatseja. To sem videl. Most, predor, most in tako naprej. Kot da to ne bi bilo dovolj, potekajo pripravljalna dela za podaljšanje železnice skozi Himalajo do Katmanduja v Nepalu. Ni da ni. Ob vsem tem naš drugi tir železniške proge Divača–Koper deluje kot igrača za otroke. Prav železnico je zahod izkoristil za trditev, da ta omogoča priseljevanje Hanov in s tem uničevanje tibetanske kulture. Morda res. Po drugi strani pa bi, če je ne bi zgradili, zahod vpil, da Tibetance namerno puščajo v revščini.
Letos je osrednji del dežele ob Bramaputri, mimogrede: reko tu imenujejo Yarlung Tsangpo, prizadel silovit potres, ki je terjal nekaj sto mrtvih. Oblastem niti približno ne moreš očitati, da ne poizkušajo sanirati posledic. Peljali smo se prav skozi območje epicentra potresa. Čisto vsepovsod so gradbišča, kjer je jasno videti, da imajo že do jeseni namen sanirati glavni del škode.
Tibetanska družba se bliskovito spreminja
Dežela je pravzaprav ogromna. Tri tedne smo se od jutra do večera potepali gori, doli in naokoli. Prišli smo tudi do baznega tabora pod Everestom in to tistega na severni strani, od koder sta Andrew Irwine in George Mallory uporabila za svoj legendarni vzpon pod sam vrh leta 1924.
Pri vsem tem je treba povedati, da se tibetanska družba bliskovito spreminja. Pa ne samo zaradi tega, ker se v deželo priseljujejo Kitajci Han, ki vsaj v mestih že lep čas predstavljajo večino. Po svoje jih je treba razumeti. Tudi na Kitajskem manjka dela in zaposlitev. Ko se pojavi možnost za zaposlitev, je bazen kandidatov pravzaprav neskončen in pridejo tudi na Tibet. Vendar je to le eden od problemov. Na Tibetu je še generacijo nazaj živela skupnost, ki je svoje življenje preživljala ob neskončnem delu v nemogočih življenjskih razmerah. Pravi borci torej. Potem pa se je začelo. Najprej na Japonskem, potem pa v Južmi Koreji, na Kitajskem in z raznimi Tik-toki in podobnimi neumnostmi je vse skupaj prišlo na Tibet. Kar naenkrat so zanimivi in lepi bela polt pa naličeni, depilirani in poženščeni moški, kofetkanje pa elektronske cigarete in modne obleke. Pa razpad družinskih vrednot in skrajni egoizem, v katerem mladi ljudje vidijo le sebe in ne želijo več imeti otrok. Mlada generacija postaja generacija cmer in hedonistov. Starejša generacija to gleda in ji čisto nič ni jasno. Saj je pri nas v Sloveniji enako, vendar se ta proces dogaja zlagoma skozi celo stoletje.
Gora Kailash je sveta za Hindujce, Džandžaiste, Budiste in pripadnike Bon budizma
Daleč na zahodu Tibeta nekje na tromeji med Indijo, Nepalom in Kitajsko stoji samotna gora. Ne več čisto v Himalaji, pač pa v njeni severni soseščini, gorovju Transhimalaja. Kailash ima 6638 metrov nadmorske višine in leži v neposredni bližini svetih jezer Manasarovar in Rakshastal. Gora je sveta za kar štiri pomembna svetovna verstva: hindujce, džandžaiste, budiste in pripadnike bon-budizma.
Zahodnjaki smo za goro prvič slišali na začetku dvajsetega stoletja. Nekaj desetletij je bil Tibet odprt za tuje obiskovalce; to je omogočilo, da smo se s Himalajo in s tem tudi s Kailashem seznanili s severne strani. Leta 1926 je britanski diplomat Hugh Ruttledge obiskal območje, da bi se srečal z lokalnim tibetanskim guvernerjem province Ngari. Guverner je bil odsoten in prosti čas je diplomat izkoristil, da je obkrožil gore in proučil morebitne poti na vrh. Prvi resen poskus priti na vrh je nekaj let kasneje izvedel polkovnik R. C. Wilson skupaj s Šerpo poi menu Tseten. Vse skupaj se je končalo v visokozapadlem novem snegu brez osvojenega vrha.
Herber Tichy je območje obiskal leta 1936 in tudi sam poskusil priti na vrh. Lokalni prebivalci so mu povedali, da je osvojitev vrha omogočena le tistim, ki so v celoti brez greha. Ti ljudje na vrh ne bi splezali, ampak bi se spremenili v ptice in nanj poleteli. Tichy vseh teh pogojev ni izpolnjeval in vrh je ostal nedotaknjen.
Politični položaj se je v celoti spremenil leta 1950, ko je Kitajska v prizadevanju za združitev razrahljane države posredovala v Tibetu in onemogočila nadaljnje poizkuse. Najprej je bila to politična odločitev, nato pa so okoli leta 1980 sprejeli odločitev, da trajno prepovedo kakršnekoli odprave, namenjene na vrh. Tokrat je bila odločitev enkrat za spremembo pametna: goro so imeli za preveč sveto za kaj takega in so se odločili, da jo puste pri miru. Torej: nobenih plezalnih vzponov, smetenja in motenja bogov. Še danes velja, da prav nihče ne misli, da bi mu uspel vzpon na vrh. Morebiten vzpon tako ne bi bil zmagoslavje, pač pa sramota.
Vse to pa ne velja za romarska potovanja okoli gore oz. t. i. kore. Ta potekajo celo leto, ko to dopuščajo vremenske razmere. To pomeni predvsem v času zgodnjega poletja in jeseni. Zimsko vreme z močnim vetrom in nizkimi temperaturami tega ne omogoča. Enako velja za julij in avgust, ko čez Himalajo prinese zadnje vplive monsuna in s tem padavine in snežne viharje.
Najpomembnejši romarski čas je tako Saga Dawa Duchen, ko se na 53 kilometrov dolgo pot odpravi na desettisoče romarjev
Hindujci, budisti in džanžaisti v smeri urinega kazalca, budisti bon pa v obratni smeri. Saga Dawa dobesedno pomeni Četrti mesec. To je v četrtem mesecu tibetanskega koledarja ob nastopu polne lune. Datum tako od leta do leta nekoliko varira, v letu 2025 je ta čas nastopil 11. junija. Na ta dan se praznujejo rojstvo, razsvetljenje, nirvana in odhod Bude Shakyamuna iz cikla reinkarnacij.
Vstopna točka je mestece Darchen ob vznožju gore. Darchen je velik približno kot Kranjska Gora in je v tem času dobesedno preplavljen z domačimi romarji in številnimi tujimi obiskovalci. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Kitajska država, ki je z železno roko oblasti prebivalce pripravila do ubogljivosti in poslušnosti. Prav posebej pa Tibetance, ki jih tudi zaradi tujega vpletanja dostikrat pojmuje za potencialne zdraharje in upornike. Za udeležbo na romarju je potrebna prijava, dovoljenje, vse skupaj pa je podvrženo tudi strogemu nadzoru tudi s številnimi brezpilotniki, stacionarnimi kamerami in še čim. Nekje v ozadju, nekoliko diskretno, pa stoje tudi številni varnostniki, da se ne bi čisto slučajno zgodila še kaka neumnost, pa tudi strumni mladci v policijskih in vojaških uniformah.
Ob začetku festivala se mrzlična aktivnost začne že v zgodnjem jutru. Kakih 30.000 domačih romarjev se na začetno mesto odpravi kar peš ali na konjih. Tujim obiskovalcem so krila precej bolj prirezana. Dostop do nekaj kilometrov oddaljene točke je mogoč le z vozili. Za vsak slučaj s kitajskim šoferjem, turističnim vodičem in obveznim policistom. Ob prisotnosti državnih uradnikov torej, ki so tudi fizične oči in ušesa nadzora nad dogajanjem. Da se ve, kako in kaj.
Ob vznožju gore Kailash se tako zbere množica ljudi. Menihi blagoslavljajo ljudi, vrsti se prepevanje molitev in himn. Ob samem začetku podro romarji ogromen lesen steber, ki od prejšnjega leta skrbi za povezavo med zemljo in nebom. Z avtodvigalom postavijo novega za tisto leto in ga ovesijo z množico molilnih zastavic. Vsepovsod so postavljene majhne peči, v katerih se kurijo brinove vejice, da se ozračje osveži z vonjem goreče smole. Za popestritev pa poskrbe še brezštevilni berači, ki vsak s svojo srce parajočo zgodbo poskušajo srečo. Vse skupaj je tako neverjeten hrum in migotanje človeške množice.
Na romanje okoli gore Kailash se da iti na več načinov
Tisti z manj telesne kondicije se le sprehodijo okoli prireditvenega prostora in vrnejo nazaj v Darchen. Beli turisti se običajno odpravimo na pohod okoli gore, ki traja tri dni. Tisti pravi verniki pa izvajajo prostracijo. Molitvene gibe, ki vključujejo obredne korake, sklepanje rok in poleganje po tleh. Da pridejo okoli gore, potrebujejo kake tri tedne. Opremljeni so skrajno skromno. Skorajda brez kakršnekoli redne in ustrezne oskrbe žive ob minimalni prehrani, za povrh pa prespe kar ob poti. Nobena resna obleka tovrstnih preizkušenj ne bi prestala, zato si pomagajo z delovnimi rokavicami na dlaneh, ščitniki na komolcih in kolenih, za povrh pa še z nekakšnim predpasnikom, ki sega od vratu pa do gležnjev.
Precejšne tveganje, saj se na romarsko pot številni odpravijo kar z majhnimi otroki. Ti so opremljeni malce drugače. Za pot je potrebna prava oprema za visokogorje. Naj nas bleščeče sonce, mirno ozračje in visoke temperature letošnje Sage Dawe ne zavedejo. Vreme se zna hipoma spremeniti v zimsko viharno. Za otroke je treba poskrbeti tako, da jih ni treba ves čas slačiti in preoblačiti. Na ritki so hlače preprosto prerezane, in ko pride potreba, otrok samo počepne in opravi svoje.
Belci zahtevamo nekoliko več udobja. Del naše opreme je na jakih, mimo kopic kamenja hodimo po levi. Občudujemo budistične samostane v skalovju in spoštujemo kamnite stupe. Prespimo v nekakšnih ložah z minimalno opremo in precej enolično hrano. Nekako po pričakovanjih. Resna preizkušnja pa so prostori na štrbunk, kamor tudi cesar zahaja sam in peš. Zaradi preobremenjenosti so v nekoliko vprašljivem stanju. Prav posebej ponoči, ko se človek sprehaja naokoli nekoliko zaspan in v temi, se jih je iz varnostnih razlogov bolje izogibati in potrpeti do jutra.
Glavna preizkušnja je vzpon na prelaz Drolma na višini 5650 metrov. Domačinom nekako gre, belci pa hropemo kot parne lokmotive in neprestano pokašljujemo. Prelaz iz daljave deluje čisto blizu, pa se zdi, da za vsakim predvrhom stoji še eden in tako v neskončnost. Enkrat je tudi najdaljšega vzpona konec. Na prelazu se zdi, da je vrh Kailasha čisto blizu, pa je vseeno še tisoč višinskih metrov. Po celotnem prelazu se polivajo in stresajo prehranski darovi, kurijo tako brinove vejice kot tudi papirnati denar najmanjše vrednosti. Zraven pa seveda sodijo molitve, meditacije in prepevanje himn.
Od tu naprej adrenalin zaradi vzpona in želja po doseganju vrha nekoliko upadeta. Treba se je še spustiti, in to vzame naslednja dva dneva. Tehnično čisto preprosto, a do neskončnosti dolgo. Prestavljaš eno nogo za drugo in tako v nedogled. Preprosto krevsanje. V trenutku, ko opaziš prvo cesto, prvo trgovino, restavracijo in prvega berača, veš, da je vrnitev na izhodišče v Darchen na dosegu roke.
Po treh dnevih je tako romarja v vseh njegovih barvitih odtenkih in velikem trudu le konec. Na vrsto pride tudi veliko zadovoljstvo.
Včasih tudi prekmalu in z neprijetnimi posledicami. Kljub vsemu gre za hud fizični napor, ki je krona večtedenskega prebivanja ves čas nad 4000 metri nadmorske višine. Cena gibanja v gorah, ki nas je dostikrat pognalo čez 5000 metrov visoke prelaze in približalo tudi znamkam šesttisočakov, je bila zelo visoka. Volja sicer premaguje ovire, vendar včasih človeški organizem preprosto ne zmore več. Člana naše odprave je po vrnitvi zadela možganska kap. Resno opozorilo, ki nam je dalo vedeti, da Tibet in festival Saga Dawa včasih preprosto presežeta človeške zmogljivosti.
Tibetancem lahko vzameš vse, le vere jim ne moreš
Na Tibetu ljudje živijo že tisočletja. V tem času se je zgodilo marsikaj. Kraljestva so nastala in propadla. Včasih je bil Tibet enoten in mogočen in je obsegal bistveno večje območje od današnje province. Spet drugič je bil razdrobljen in oblegan s strani številnih vojsk Kitajske, Mongolije, Indije in Nepala. Ena takšnih izginulih civilizacij je kraljestvo Guge. V skrajnem zahodnem delu dežele je tisočletje cvetela budistična civilizacija. Polja, pašniki, vasi in karavanske poti so izginili. Za njimi so ostale ruševine nekdanjih samostanov in vasi. Izginilo je tudi njihovo glavno mesto Tsaparang, postavljeno na orjaškem kamnitem zobu v dolini reke Sutlej. Celotna civilizacija je živela in izginila, ne da bi zunanji svet kaj dosti vedel o tem. Tako malo, da je enemu od dalajlam prišlo na uho, da tam nekje na zahodu živi veliko število njegovih podanikov. Pa mu je prišlo na misel, da bi tja poslal skupino svojih poslancev, beri davkarjev, ki naj bi od njih izterjali prostovoljne prispevke. In so šli in se po letih potovanja tudi vrnili z obvestilom, da tam ni nikogar več.
Sprememba je tisto, kar na Tibetu velja. Danes si še lahko ogledamo zadnje ostanke nekdanje civilizacije. Že res, da država strogo omejuje število menihov in nun po samostanih, ki so na pravzaprav sprevržen način obravnavani kot državni uradniki in prejemajo plačo iz proračuna. Še vedno pa velja, da Tibetancem lahko vzameš vse, le vere jim ne moreš. Če bi jim bilo dovoljeno, bi v trenutku praktično vsi Tibetanci opustili posvetno življenje in meditirali v samostanih. Pa jim ni.
Tudi oni se vozijo z velikimi avtomobili, imajo pametne telefone in postajajo potrošniška družba, vendar so to sodobni časi, ki postavljajo drugačne vrednote. Za letalom, ki vzleti z letališča v Lhasi in se med letom dviga po ozkih dolinah vse do točke, ko je nad planoto, ostane spodaj skrivnosten svet, eden najbolj posebnih predelov sveta. Nekakšen Šangri La, izmišljena pokrajina v romanu Izgubljeno obzorje Jamesa Hiltona, ki jo mora vsak od nas še najti.
