Od nekdaj sem imel rad puščavo. Neskončnost pokrajine, vetrič, ki zapiha ob večerih, in neverjetna lepota nočnega neba, neonesnaženega s svetlobo mest, te potegne in ne izpusti več. Prebivalci puščave so le še dodatek temu. To je svet, ki še ne pozna nakupovalnih centrov niti nebrzdanega potrošništva. Tu je tudi obiskovalec zanimiv za domačine, ne le obratno.
Saudova Arabija ponuja nekaj novega. Še pred nekaj leti je bila, razen za romarje, skorajda hermetično zaprta država. Več kot dva milijona kilometrov velika država s 37 milijoni prebivalcev je desetletja živela od, kot se je zdelo, neizčrpnih dohodkov od nafte in plina. Potem pa je leta 2017 prišlo do spremembe. Leta 2015 je umrl kralj Abdulah in ga je nadomestil njegov brat Salman, zadnji izmed sinov Abdulaziza, ustanovitelja moderne države. Salman je sin kraljice Sudaire, najljubše žene pokojnega kralja, in njenih sedem sinov je od nekdaj sodilo v najožji krog oblastnikov v državi. Kralj Salman je danes star 89 let in šibkega zdravja, saj naj bi imel demenco. Takšno stanje je pomenilo vrsto priložnosti in med družinskimi člani dinastije Saud, ki državo pojmujejo za svojo last, se je razvila oster boj za oblast, skrbno skrita pred očmi javnostmi. Po precejšnem prerivanju je leta 2017 položaj prestolonaslednika in s tem absolutno oblast prevzel njegov sin Mohamed bin Salman. Savdijci imajo neprijetno navado, da dejanske podatke o stanju v državi skrivajo pred domačo in tujo javnostjo.
Danes 39-letni prestolonaslednik pa je bil z dejanskimi podatki seznanjen in je navkljub silovitemu odporu konservativnih sil v tej sveti muslimanski državi sprožil obsežne reforme. Pod skupnim imenom Agenda 2030 je začel korenito spreminjati državo.
Tradicionalno življenje domačinov je stoletja potekalo po poenostavljenem vzorcu.
V plemenske skupnosti razporejeno prebivalstvo je živelo od reje kamel in drobnice, ki jim je sledila po puščavi od enega vodnega izvira do drugega, od enega pašnika do drugega. Stalno naseljeno prebivalstvo je živelo po redkih oazah, katerih glavni proizvod so bili datlji, zelenjava in nekaj žita. Edini stik s tujino je bil po romarjih, ki so potovali na romanji hadž in umro s celotnega muslimanskega sveta, ter redkih trgovcih. Ti so z območja Sredozemlja prinašali dobrine, ki jih Savdijci niso proizvajali, v nasprotno smer pa so iz Jemna vodile karavanske poti, ki so s seboj nosile začimbe in kadilo.
Leta 1938 se je zgodila velika sprememba ob obalah Perzijskega zaliva: v provinci Dammam so odkrili nafto in plin v količinah, ki so se zdele neizmerne. Država je kar naenkrat iz plemenske družbe, kjer je bilo suženjstvo do leta 1967 samoumevno, skočila naravnost v enaindvajseto stoletje. Kje in kakšen je cilj te poti, ni znano, prav vsakomur pa je jasno, da se celotna družba v temeljih ekspresno spreminja.
Med znanstveniki velja splošno soglasje, da je zgodnji človek Afriko zapustil prek ožine Bab el Mandeb na skrajnem jugu polotoka. Pred tisočletji se je na polotoku oblikovala kopica manjših kraljevin. Morda najlepšo od njih so oblikovali Nabatejci, ki so v puščavskih mestih Hegra in Petra sredi puščave ustvarili trgovska mesta. Ta so poslovala s kraljestvom kraljice iz Sabe, katerega poslovni stiki so segali tja do antičnega Izraela. Nekje vmes so v prvem stoletju pred našim štetjem posredovali še Rimljani, ki so z odpravo Gaja Aeliua Gallusa želeli zavarovati svoje trgovske poti prek Rdečega morja in Indijskega oceana vse tja do Indije.
Vse to pa je zbledelo ob dosežkih moža, ki je bil rojen leta 570 v Meki. Mohamed je v zrelih letih doživel videnja, v katerih mu je nadangel Džibril (Gabrijel) sporočal voljo Alaha. V nekaj desetletjih ustvarjena monoteistična vera islam je ustvarila imperij, ki se je raztezal od Andaluzije in Maroka na zahodu pa vse do Indije.
Vse to nikakor ni šlo zlahka. Krščanska vera vsaj deklarativno razglaša mir in ljubezen. Realnost je sicer drugačna, saj je vse prej kot to in je po svetu za sabo velikokrat pustila razdejanje in smrt. Mohamed sam pa je bil prerok in bojevnik že od samega začetka. V prvem desetletju mladega Islama je vodil 95 bitk, od katerih se jih je sam udeležil 28. Toliko o verstvu miru in nasilju.
Arabski polotok sedmega stoletja ni bil prav v ničemer kulturno enovit. Dejstvo je, da so številna arabska plemena živela nomadsko življenje v puščavi. Južna plemena so bila povezana z Jemnom, tista na severu s sredozemskim prostorom in nasledniki nekdanje nabatejske države. Plemeni Gasanidov in Lakmidov sta bili v celoti krščanski. Krščanstvo je bilo vsaj delno razširjeno tudi med drugimi plemeni. Bili so predstavniki vzhodnih krščanskih ločin, kot so nestorijanci in jakobiti. Svoje mesto so našli tudi pripadniki judovskega ljudstva. Nekaj Judov je pribežalo z območja današnjega Izraela po uničujočih vojnah z Rimljani, nekaj pa je bilo arabskih plemen, ki so prevzela judovsko vero. Dejstvo je, da je bila velika večina prebivalstva poligamna. To se je najbolje izražalo v svetem mestu Meka. Mesto je obstajalo že daleč v predislamskem obdobju. Po muslimanskem izročilu ga je ustanovil Izmael skupaj s svojo mamo Hagaro okoli slovitega vodnjaka Zamzam po tistem, ko ju je prerok, mož in oče Ibrahim (Abraham) po božji volji izgnal v puščavo. V središču mesta stoji slovita Kaaba. Nekdaj je bilo bivališče vseh bogov, po vzponu islama so bili vsi razglašeni za malike, sama zgradba pa je postala najsvetejši simbol nove vere.
Prerokove bitke
Na potovanju po polotoku tako ne gre drugače, kot da obiščeš nekaj prizorišč nekdanjih bitk. Številna od njih so prav zanimiva. V bitki pri Nakhli je oplenil karavano v času svetega premirja in svoje nasilno dejanje upravičil z verskim pravilom.
V bitki Badr leta 623 je Mohamedu uspelo opleniti orjaško karavano svojega nekdanjega plemena Kurejši, kateremu se je moral leto prej umaknili s hidržo v Medino po tistem, ko je ogrozil njegov obstoj. Obupno si je prizadeval za spreobrnitev judov in kristjanov, ljudstev knjige, med katere spadajo tudi muslimani. Ko mu to ni uspelo, je v bitki v oazi Khybar leta 628 zlomil judovski odpor in kristjane in jude izgnal s polotoka. Z njegovimi bitkami je povezana tudi prepoved alkohola. Leta 625 je na obrobju Medine nesrečno izgubil bitko lokostrelcev z Mečani. Muslimanska vojska je že skorajda zmagala. Levji delež zaslug je pripadal lokostrelcem na manjšem griču pred sotesko, kjer so ščitili boke Mohamedove vojske. Po umiku nasprotnika so lokostrelci predčasno in brez povelja zapustili položaje. Oropali so padle nasprotnike in se napili vina iz vojnega plena. Mečani so se vrnili in dosegli veliko zmago nad sedaj nemočnimi nasprotniki. Sedemdeset jih je padlo in so danes pokopani na Polju mučenikov ob slikoviti mošeji Al Shuhada. Razsrjeni Mohamed je poraz upravičeno pripisal nedisciplini. Da se kaj takega ne bi ponovilo, je prepoved uživanja alkohola zapisal kar v Koran.
Po tistem, ko se je v času prvih pravovernih kalifov rašidunske dinastije oblikoval islamski svetovni imperij, se je težišče političnega dogajanja preselilo najprej v Damask in potem v Bagdad. Arabija je izgubila osrednjo vlogo, ostali pa sta sveti mesti Medina in Meka, kamor se že tisočletje in pol zgrinjajo množice vernikov.
Šestnajsto stoletje je na polotok spet prineslo veliko spremembo. Arabske države so v veliki meri izgubile svojo samostojnost. Po vojaških porazih so jih zavzeli Turki. Na Arabskem polotoku so prevzeli obalna območja in varstvo svetih mest vse tja do Omana in Jemna. Notranjost pa so prepustili nomadskim plemenom.
Prav tu pa se je v začetku 18. stoletja začel proces združevanja današnje države. Mohamed bin Saud, začetnik dinastije, je pridrvel iz puščave in se ugnezdil v oazi Riad (Vrt). V rokah je nosil politično oblast, v verskem pogledu pa je sklenil sporazum z družino klerikov Wahab, ki se je obdržala do današnjih dni. Leta 1727 je tako v osrednjem delu polotoka ustanovil Prvo Saudsko državo. Obdržala se je do leta 1818, ko jo je z vojaškim pohodom v imenu Turčije uničil egiptovski podkralj Mehmed paša. Savdijci niso odnehali in že šest let kasneje, leta 1824, ustanovili Drugo Saudsko državo. Ta se je obdržala do leta 1891, ko je padla kot posledica notranjih bojev s konkurenčnim klanom Rašidov.
Savdijcem je treba priznati vztrajnost
Oče današnje države Abdulaziz je leta 1902 začel nov pohod na oblast. Severni del Nedžaf mu je uspelo osvojiti razmeroma zlahka. Na jugu v pokrajini Hedžas pa so se kot vladarji obdržali Hašemiti, neposredni potomci Mohameda.
V času prve svetovne vojne so prav ti pod vodstvom velikega šerifa Meke Huseina po britanskem prigovarjanju dvignili v upor proti Turkom. Upor je bil uspešen, le rezulati upora, ki so ga Arabci plačali s krvjo, so bili pičli. Namesto obljubljene panarabske države so Britanci in Francozi na njihovih plečih sklenili kravjo kupčijo. S Sykes-Picotovim sporazumom sta si kolonialni sili kar med seboj razdelili Bližnji vzhod. Politične posledice so bile neizprosne. Saudijci pri uporu niso sodelovali in so si ohranili obraz. Pridrveli so iz osrednje puščave in pregnali Hašemite. Ti so v nekakšno tolažbo dobili umetno ustvarjeno državo Jordanijo, Abdulaziz pa je leta 1932 zaključil združevanje države v današnji obliki.
Tja do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja je potekalo počasno odpiranje države na podlagi veletoka naftnih dolarjev. Življenjske razmere so se neverjetno izboljšale. Prej nomadsko prebivalstvo se je naselilo v mestih, kjer danes živi 95 odstotkov celotnega prebivalstva. Savdijci sami so se zaposlili predvsem v državni upravi in javnem sektorju. V realnem gospodarstvu so prevzeli vodilne vloge, težaška dela pa so prepustili milijonom tujih delavcev iz pretežno muslimanskih držav, ki danes kot začasni prebivalci predstavljajo nekaj manj kot polovico prebivalstva. Oblikovala se je dvojna družba. Savdijci žive v sistemu, kjer plača znaša tja do štiri tisoč evrov mesečno, prihodki migrantov pa običajno znašajo tja do štiristo evrov. Takšen je tudi videz mest. Blaginja na eni strani ulice in prehod v naselbino tretjega sveta na drugi. Naftni dolarji so uspešno prikrivali globoke razpoke v družbi. Dejstvo je tudi, da so najdišča nafte pretežno ob Perzijskem zalivu, kjer večinoma žive šiiti, ki predstavljajo kakih deset odstotkov celotnega prebivalstva. Od neverjetnega naftnega bogastva nimajo kaj dosti, saj se prihodki pretežno pretakajo v osrednji in zahodni del države, kjer naftnih najdišč ni. So pa suniti, ki predstavljajo okrog devetdeset odstotkov celotnega prebivalstva in so šiitom navkljub skupnim arabskim koreninam zelo sovražni.
Konec 70. let je prišlo do dveh dogodkov, ki sta v temelju pretresla savdsko družbo. Leta 1979 je iranska revolucija odstranila prozahodni režim šaha Reze Pahlavija v šiitskem Iranu. Istega leta so verske skupine znotraj savdske države v protestu zoper odpiranje tujcem zasedle sveti mesti Meko in Medino. Država je posredovala in v silovitih bitkah je padlo na tisoče vernikov.
Oba dogodka sta pretresla vladajočo družino. Nekaj je bilo treba storiti. Oblast je bila namreč ogrožena. In tudi so. Država se je vrnila h koreninam. Kar naenkrat so prepovedali vse zahodnjaške navade, ki so se polagamo zasidrale v državi. Država se je zaprla vase in takšna ostala več kot trideset let. V nedogled to ni moglo ostati tako. Dohodki od nafte na prebivalca usihajo, znotraj družbe, predvsem na področju delovne sile pa so rasla nesoglasja. Moderna družba potrebuje strokovnjake na področju informatike, komunikacij in visoke tehnologije, prav malo potrebuje diplomantov islamskih univerz, nikakor pa ne žensk, ki, izločene s trga delovne sile, čepe doma v lastnem gospodinjstvu.
Prihod Mohameda bin Salmana je odprl novo pot. Kam ta pelje državo, ni čisto jasno, vsi pa vedo, da poti nazaj ni več.
Spremembe so vseobsegajoče. Zahodnjaki to seveda opazimo predvsem pri spremembah položaja žensk v družbi. Kar naenkrat ženske za potovanja in opravljanje gospodarskih dejavnosti ne potrebujejo več skrbnika. Ukinjena je verska policija in ženske lahko vozijo avtomobile. Rahljajo se tudi pravila oblačenja. Še vedno prevladujejo ženske v čadorjih, a vedno več je takšnih, da so obraz in lasje razkriti.
Vendar pa je to le majhen del sprememb. Dejstvo je, da se je savdska družba že prej temeljito spremenila. Na podeželju živi le še majhen del prebivalstva. Nomadskega načina življenja praktično ni več. Šolarji in šolarke se še vedno šolajo ločeno. Le malokdo pa ve, da je nepismenost praktično izginila in da na fakultetah kar naenkrat študira več žensk kot moških. Z velikimi koraki ženske vstopajo na trg dela in podirajo dosedanje tabuje. Tudi tistega trdovratnega, da naj bi bile ženske v islamu podrejene moškim. Resničnost življenja pove nekaj drugega. Moški je odgovoren za preživljanje družine, ženska pa je vladarica doma. Takšna vladarica, da je običajna navada, da moški praktično vse dohodke izroči ženi in se sam zadovolji le z nekakšno žepnino. V konservativni državi so ženske lastnice več kot 75 odstotkov vseh vlog na bankah in vrednostnih papirjev.
Saudizacija poteka z velikimi koraki
Najpomembnejše pa je, da je Mohamed bin Salman na plano prišel s paradigmo, ki je bila do tega trenutka praktično neznana in se glasi: denar in temu primeren življenjski standard bo omogočen le tistim, ki delajo. Takšno razmišljanje je povzročilo navdušenje med mladimi in veliko skrbi med vsemi drugimi. Saudizacija poteka z velikimi koraki. Država poizkuša na vse pretege zaposliti vojsko mladih ljudi, ki vsako leto iz izobraževalnega sistema pridejo na trg delovne sile. Dobro plačane službe v javnem sektorju so bolj ali manj oddane in tako je na razpolago le še gospodarski sektor. V vse večjem številu se poskušajo znebiti gostujočih delavcev in na tako izpraznjena mesta zaposliti svoje ljudi. Vendar to ne gre tako preprosto. Tovrstna delovna mesta so običajno slabše plačana, poleg tega pa je za delo potrebnih kar nekaj izkušenj. Teh izkušenj si ni mogoče pridobiti kar čez noč, saj so Savdijci hitro pozabili na zahtevno življenje nomadov izpred treh desetletij. Spet morajo stopiti iz cone udobja. Hočeš nočeš.
Vse to za zunanje obiskovalce ni vidno na prvi pogled. Država je v drugem, morda tretjem letu odpiranja zahodnim turistom. Imeli smo kaj videti. Riad je v malem vse, kar država ponuja. Srednjeveško mestno jedro v oazi, mesto 21. stoletja okoli njega in favele migrantskih delavcev na obrobju. Mesto dobesedno vrvi od življenja. Promet osebnih avtomobilov in tovornjakov je na trenutke neznosen, javnega prometa ni. Mesto se širi kot nekakšna hobotnica. V vseh predmestjih grade nove soseske, od katerih je vsaka posebej kot manjše mesto.
Zunaj mesta je zelenila namakanih parkov v trenutku konec. Zahodni del države v Hedžasu sestavlja peščena obalna ravnica, gorovje za njo, ki se vleče od severozahoda proti jugovzhodu, neskončna ravnina kamnitih puščav, ki se zlagoma spuščajo proti Perzijskemu zalivu, pa tudi Rub-el-Khali, orjaško območje sipin, ki obsega kar 700.000 kvadratnih kilometrov in se brez prekinitve širi še v Oman in Jemen.
V takšnih razmerah je bilo še najlaže preživeti v oazah gorovij Hijaz in Asir. Tu in tam nekateri vadiji[1] obdrže površinski vodni tok skozi celo leto, v drugih spet je talna voda sorazmerno blizu površja.
Povsod tam, kjer je to bilo mogoče, so se ljudje naselili. Danes so to moderna mesta kot Tabuk, Hail, Duba in Alula. Temelje imajo v starodavni kulturi Nabatejcev. To arabsko pleme je pred dvema tisočletjema z domiselnim sistemom namakanja rešilo problem preživetja v puščavi. Pa tudi problematiko vzpostavitve trgovskih karavanskih poti na dolge razdalje. Prek sistema oaz so vzpostavili zvezo z Jemnom in Indijo. Proti Sredozemlju so tako potovali kadilo, dišave, začimbe in drago kamenje, v nasprotni smeri pa izdelki obrtnih delavnic, kot so dragocene tkanine, stekleni izdelki.
Za jordansko Petro smo slišali vsi, za saudsko Hegro pa le malokateri. Prav na kraju tega nenavadnega mesta na dnu nekakšne peščene sklede, obdane z gorami, je podtalnica sorazmerno blizu površja. Danes zasuto mesto, obdano z grobnicami, je v svojih najlepših časih štelo kakih deset tisoč prebivalcev. Kljub temu ni moglo uiti usodi. Ko so Rimljani zasedli območje današnjih Egipta in Sirije, je proti Indiji začelo pluti rimsko trgovsko brodovje. Nabatajci s svojimi karavanami kamel niso mogli konkurirati s ceno. Celotno prebivalstvo se je zaradi pomanjkanja virov preživetja moralo odseliti, njihova mesta pa je pogoltnil pesek.
Država ima neverjeten turistični potencial. Celotna obala Rdečega morja je en sam velik labirint skritih zalivov, otočkov, koralnih grebenov in neskončnih peščenih plaž. Vse je že pripravljeno, a manjka tisto glavno: turistov še ni.
Enako velja tudi za fantomski mesti v puščavi: ekonomsko mesto kralja Abdulaha, katerega del je že v celoti zgrajen in čaka le še prve stanovalce, in Noem, črta, domnevno 150 kilometrov dolgo mesto, ki naj bi pomenilo savdski preboj v visoki tehnologiji. Vprašanje je le, kam vodi pot. Nihče tega ne ve natančno. V tem trenutku vse kaže, da država želi postati nekakšna velika izvedba Združenih arabskih emiratov in Omana. Trgovsko, industrijsko in prometno središče ter tudi turistično središče.
Saudova Arabija je nenavadna država, ki je v procesu velikih sprememb
Vmes se prebivalci ukvarjajo z lastnimi težavami. Njihova prijaznost do tujcev je še pristna in poštena. Pokvaril se nam je avtomobil pa so pridrveli od vsepovsod in niso nehali, dokler ni bilo vse v najlepšem redu. Vse to le za Alahovo plačilo. Ali pa njihova neprestana povabila, da jih obiščemo ob kahvi, kavi, na njihovem domu. Povprašal sem še o izzivih. Na moje presenečenje so praktično vsi izpostavili vzpostavljanje človeških stikov med moškimi in ženskami. Včasih je bila poroka stvar celotnega plemena. Novi časi pa so stvari zastavili na novo. Predvsem moškim se zdi, da jim je bilo naprtenih preveč bremen in pričakovanj. Zadaj za abajami se skrivajo skrbno urejena dekleta, dostikrat s popravljenimi nosovi in prsmi. Za povrh pa se nikamor ne premaknejo brez pametnih telefonov, elektronskih cigaret in kave »to go«. Nekdaj dogovorjene poroke je zamenjala velika preračunljivost, finančno izkoriščanje in pričakovanje, da bodo v novih okoliščinah živele kot kraljice. Fatamorgana, katere privida se preprosto ne zavedajo in ki v temeljih podira nekdanjo družbo.
Še eden takih prividov je hedžaška železnica, ki je nekdaj povezovala Damask z Medino, da bi prevažala romarje. Zgradili so jo Turki tik pred izbruhom prve svetovne vojne in je danes prvovrsten tehnični spomenik.
Železniško omrežje se danes gradi na novo in pripelje do svetih mest. Za nas, nevernike, je Meka popolnoma »haram«, to je prepovedana. Medina pa tudi, a ob prizadevanju za nevidnost se jo da obiskati. Potuješ po krajih Mohamedovih bitk, povzpneš se na goro Uhuru, s koder se odpre prelep razgled na puščavsko mesto. Osuplo si ogledaš orjaško mošejo Nabawia, kjer je prerokov grob, in stopiš še do mošeje Kuba, ki je bila prva in jo je postavil sam prerok.
V mesto se v orjaških tokovih stekajo množice romarjev. Z vsega sveta so, stari in mladi, moški in ženske, z vzhoda in zahoda. Stojiš in gledaš vse to neverjetno gibanje in potem za hrbtom zaslišiš prijazen pozdrav: »Pozdravljeni Bosanci, kako ste? Dobrodošli.« Vzklik prodajalca spominkov, ki si nas je ogledal, popredalčkal in skorajda pravilno tudi umestil. Za nami ostane nenavadna država, ki je v procesu velikih sprememb in spreminja tudi svet okoli sebe.
Fotopis celotne poti po Prerokovi deželi si lahko ogledamo tukaj!
[1] Doline, suhe rečne doline na območju puščav severne Afrike, zahodne Azije in deloma Španije
