Komu je bil napoti Ivan Kramberger je naslov knjige, ki sem jo predstavil 7. junija letos, ob 30. obletnici umora dobrega človeka in ljudskega politika iz Negove. Predstavitve so se udeležili tudi njegovi takratni politični sopotniki, prvi predsednik države Milan Kučan, predsedniški kandidat Marko Demšar in prvi predsednik vlade Lojze Peterle, prišel je tudi politikov sin Ivan Kramberger mlajši, ki je nato odkril kip svojemu očetu v Gornji Radgoni. Ob 30. obletnici tega tragičnega dogodka so predvajali tudi dokumentarni film o življenju tega svojevrstnega politika, znanega tudi opici Ančki, ki mu je delala družbo, ko je po Sloveniji prodajal svoje knjige ter daroval dializne aparate in zdravila.
Ivan Kramberger je bil tudi prvi neodvisni predsedniški kandidat, saj je leta 1990 za predsednika države nastopil s podpisi najmanj 5000 volivcev. Svoj glas mu je zaupalo več kot 230 tisoč ljudi, kar je takrat bilo 18,5 odstotka volivcev. Premagal je celo kandidata ZSMS-LDS Marka Demšarja, v drugem krogu pa je podprl predsednika koalicije Demos Jožeta Pučnika, ki je nato izgubil tekmo z nekdanjim predsednikom zveze komunistov Milanom Kučanom. Po prvem krogu je vse kandidate povabil na kosilo v svojo gostilno v Negovi, ki danes ne obratuje več.
Ivan Kramberger velik zagovornik slovenske samostojnosti
Po svojem programu je bil desnosredinski politik, čeprav je bil v zelo dobrih odnosih s Kučanom, ki ga je že pred vstopom v politiko podpiral v obrambi pred srbskimi nacionalkomunisti z Miloševićem na čelu. Bil je tudi velik zagovornik slovenske samostojnosti, saj je že pred volitvami zahteval odcepitev od »južnih bratov« oziroma da moramo »vkraj od Srbov«.
V svoji diplomski nalogi Analiza politične dejavnosti Ivana Krambergerja, ki sem jo zagovarjal leta 1994 na FDV, sem ugotovil, da so bili njegovi volivci v drugem krogu volili Pučnika, na parlamentarnih volitvah pa zlasti Slovenske krščanske demokrate in Slovensko kmečko zvezo, iz katere je nastala Slovenska ljudska stranka. Večinoma so bili verni, podeželani, z nizkimi dohodki, z nižjo izobrazbo, starejši, največ jih je bilo na Štajerskem, od koder je prihajal tudi Kramberger. Ustanovil je dve stranki, z zadnjo pa se je na koncu sprl, toda njegova politična dejavnost je bila usmerjena na predsedniške volitve 1992.
Zakaj je Ivan Kramberger vstopil v politiko
Njegove načrte pa je preprečil usodni strel v Jurovskem Dolu, ki mu je vzel življenje. Takoj po umoru so se razširile govorice, da je bila v atentat na Krambergerja vpletena politika. Še posebej, ker je poldrugi mesec pred umorom Kramberger na predvolilnem shodu v Ljubljani protestiral zaradi nezaupnice vladi Lojzeta Peterleta in izvolitvi vlade Janeza Drnovška. Policisti so ugotovili, da je bil storilec pijani domačin Peter Rotar, ki je dejanje tudi priznal, pozneje pa ga zanikal. A ne glede na to se po prihodu iz zapora, kjer je preživel devet let, ni hotel srečati s Krambergerjevim sinom, nasprotoval je tudi postavitvi obeležja pred vaškim trgom v Jurovskem Dolu, kjer je svoje življenje izgubil Kramberger. Rotar se je vse do svoje smrti leta 2019 izogibal novinarjem.
Zanimive so tudi okoliščine Krambergerjevega vstopa v politiko. Po pripovedovanju Marjana Beraniča, ki je takrat vodil njegovo volilno kampanjo, je Krambergerja k predsedniški kandidaturi prepričal on na podlagi navodil takratne tajne službe SDV oziroma ponarodelo Udbe. Uslužbenca Udbe, ki sta kontaktirala Beraniča, sta ocenjevala, da bo Kramberger preprečil zmago Pučnika. V drugem krogu je res zmagal Kučan, a iz rezultatov prvega kroga lahko sklepamo, da bi zmagal v vsakem primeru, saj sta Kramberger in Pučnik skupaj prejela manj kot polovico glasov. Tudi zaradi tega ostaja nejasno, koliko je tajna služba njegovo dejavnost spremljala tudi po osamosvojitvi.
Igor Kršinar: Zakaj knjiga o dobrem človeku iz Negove?
Vse to so razlogi, da sem se odločil za knjigo o Krambergerju. Za njen nastanek ima zasluge predvsem njegov sin Ivan Kramberger mlajši, ki mi je to predlagal, saj je bral mojo diplomsko nalogo, skrito med policami knjižnice Fakultete za družbene vede. Spoznala sva se ob snemanju dokumentarca, kjer me je skupaj z režiserko Majo Weiss povabil k sodelovanju. Takrat sem se odločil, da svoje raziskovanje o dobrem človeku in ljudskemu politiku objavim še v knjigi. Morda bo potrebno še kakšno nadaljevanje, saj med predstavitvami zvem veliko novih podatkov, ki jih prej nisem poznal.
