Knjiga Lambert Ehrlich – prerok Slovenskega naroda obravnava bogato, obširno in aktualno Ehrlichovo življenje in delo. Odločno in zavzeto se je odzval na probleme Slovencev na Koroškem, na pariški mirovni konferenci in med obema vojnama na univerzi in v širši slovenski družbi ter posebej v kriznem času vojne in revolucije, ko je odločno in nesebično branil Slovence pred totalitarnimi nasilniki, ki so nas življenjsko ogrožali. Aktualnost knjige izstopa posebno zdaj spričo pretresljive in nasilne boljševistične vojne nad Ukrajinci, ki odslikava tragični položaj Slovencev med vojno in revolucijo. Kar uteleša Zelenski v Ukrajini, je v drugačni vlogi in brez orožja, a z enako odločno, predano nesebično krščansko in narodno obrambno držo ter uporu zlu – do darovanja življenja – počel Lambert Ehrlich. Njegovi spomenici Slovenski problem in Spomenica Italijanom in drugi spisi so izraz njegove državniške razgledanosti, neustrašene odločnosti in krščanske vdanosti vedno in v vsem živeti in uresničevati Božjo voljo v službi ljudem, saj nas je Bog tudi v zahtevnih razmerah zavezal, da živimo vestno dostojno in dejavno svojo krčansko in narodno poklicanost.
Ehrlich je bolj kot z besedami utelešal z živim zgledom in poduhovljeno držo, ki je kljubovala vsem izzivom, ohranjala dostojanstvenost do vsakega človeka, tudi sovražnika, vedno v zvestobi resnici in pravičnosti in uresničevanju Božje ljubezni do ljudi. To večno veljavno Ehrlichovo sporočilo povzema knjiga o njem. Govori o bogati življenjski poti nesebičnega služenja mladim in starim, o razgledanosti in premočrtnosti njegove duhovno utrjene osebnosti in bogatega, v neutrudnem delu za Cerkev in narod predanega človeka in duhovnika Lamberta Ehrlicha, kakor so mu v posvetilu zapisali učenci: »Svetniškemu duhovniku, duhovnemu očetu, vzgojitelju mladine, velikemu Slovencu in mučencu ob osmi obletnici njegove smrti!«
Gledano omejeno in kratkoročno se zdi, da Ehrlich ni uspel. Trajnostno oziroma v dolgoročno, splošno-človeško antropološko in strateško pa presojanje celotnega njegovega delovanja daje popolnoma drugačno podobo.
Ehrlich je najprej uspel v svoje izjemni, nesebični in predani človeškosti
Redko srečamo ljudi v zgodovini človeštva, ki so kot on tako polno, tako vsestransko izpolnili svoje človeško dostojanstvo, svojo osebnost in svoje človeško poslanstvo. Ta izpolnjena človeškost se je krepila, utrjevala in tako rekoč kipela na dan v vsem njegovem bitju in žitju. Ehrlich je prerok v smislu pričevalec človeškosti skozi vso svojo osebnost in življenje ter njegovo vsestransko delovanje. Njegova simpatična pojava, njegova odprtost in zanimanje za vsakega človeka – tudi sovražnika – odseva vso njegovo kakovostno človeško polnost. Njegova izjemna nadarjenost je služila srkanju in povzemanju vsega, kar je premoglo človeštvo takrat – ni ga Korošec zaman označil za najbolj izobraženega duhovnika -. A še bolj važno je, da je to široko in globoko znanje osebno prežel s svojo človeškostjo in ga usmeril v dobrobit drugih. To potrjuje vsa njegove bogata življenjska pot, kot so jo dojemali njegovi sopotniki in celo njegovi nasprotniki.
Ehrlich in njegove večno veljavne družbene, politične in državniške razsežnosti
To nas vodi k drugemu izjemno učinkovitemu in uspešnemu družbenemu, političnemu in idejnemu projektu, ki ga je izpeljal Ehrlich. uspel je v širjenju, ohranjanju, poglabljanju in uresničevanja krščanskega socialnega in političnega duha v mladih srcih. Kljub peklenskim silam, ki so se zarotile zoper Slovence, je uresničeval samostojno državo in ta projekt danes ponovno potrebuje Ehrlicha kot svetilnik, da ga bomo Slovenci in vsi državljani te države izpeljali v doslednem uresničevanju demokracije, svobode in pravičnosti. Slovenska samostojnost korenini pri njem. Helena Janežič v svoji razstavi: Sanje imajo to čudno lastnost, da se včasih uresničijo” zapiše:
»Korenine ideje o neodvisni slovenski državi najdemo v akademskem klubu Straža, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil dr. Lambert Ehrlich. Konec leta 1941 je oblikoval ilegalni politični program z naslovom Slovenski problem, v katerem je izmed možnostmi predvidel Slovenijo kot samostojno državo.«
Ni takoj uspel, a je položil temelje. In še drugi njegovi teoretični, misijonski, socialni in politični projekti imajo nadčasovne razsežnosti. Zavzemanje za revne, zapostavljene, zatirane: služkinje, delavce na Koroškem in v Ljubljani, revne študente, zatirane narode, sužnje. Pretresljiv je njegov kritičen čut zlorab evropskih kolonizatorjev, suženjstva ter zato klic k odgovornosti vladajočih, ki to vrše ali tolerirajo zaradi sebičnih koristi. Nadčasovno in aktualno prepričljivo odmevajo besede zapisane 20. 6. 1935 SV pod naslovom Kalvarija Ukrajinskega naroda, kjer je govora o pomoru 6 milijonov Ukrajincev z lakoto. Najprej so jim z lakoto ubili vero, nato še narodno zavest, jih iztrebili kot čuteča človeška bitja…
Ehrlich ponuja jasno, odločno in brezkompromisno kritiko totalitarizmov, ki je šele sedemdeset let po njem dobila tudi evropsko priznanje, z vojno v Ukrajini pa dobiva nove aktualne izzive, s katerimi se moramo soočati Evropejci in ostali zemljani.
Nad vse odločna in navdihujoča pa je Ehrlichova krščanska-pričevalna moč, ki je ostaja veljavna za vse čase
Ne glede na to, da ima Ehrlicha kdo še vedno in po krivici za pristaša reakcionarnega cerkveno-politično in cerkveno- okostenelega okvira, za kar so ga ustvarili komunistični, žal tudi nekateri krščanski nasprotniki, je bil tako čista in polna krščanska in človeška osebnost, ki jo redko srečamo v človeški zgodovini. Ta biser njegove v Bogu ukoreninjene osebnosti so skušali po nasilni smrti oblatiti in izničiti z vsemi sredstvi. Ne glede na to je njegova osebnost dobesedno prodirala iz vseh teh okvirov v globine duha prisebne, zrele in bogate osebnosti, kot se je izrazil neznani profesor z univerze ob smrti::
»Ko smo se po pogrebu s pokopališča pri Sv. Križu razhajali, je pristopil k meni starejši profesor s pravne fakultete, ki je prišel na pogreb kot Ehrlichov kolega, ne kot njegov privrženec, in mi zaupal: ‘Ehrlicha sem spoštoval kot uglednega kolego, razgledanega Slovenca in dobrega človeka. Danes pa sem dojel, da je on bil dokaj več: skoraj kot kak svetopisemski prerok. Ob njegovem grobu sem spoznal, da je pritegnil srca in razum ljudi, ki jim je bila dana priložnost, da so ga srečali.’«
Ehrlich je torej uspel
Gledano človeško je Ehrlich kot pšenično zrno padel v zemljo, a gledano po Božje njegovo delovanje rodi in bo rodilo sadove? To sem želel pokazati tudi s tem delom.
»Ehrlich je na vsa vprašanja gledal kot katoličan, kot Slovenec in kot človek. Vsak problem, naj je bil filozofski, biološki, zgodovinski, pa tudi politični, v kolikor je zadeval moralo, je vedno jasno načel in razvozljal pod prizmo katoliškega svetovnega naziranja. V raznih znanstvenih panogah, v katerih je bil strokovnjak, v etnologiji, v primerjalnem veroslovju, pa tudi sicer v filozofiji, v mnogih bioloških problemih ali v kakih zgodovinskih vprašanjih je z vso prodorno silo svojega duha dokazoval, kako se znanost in vera dopolnjujeta, kako čudovita so pota božje previdnosti v stvarstvu, kako je središče vsega sveta človek, ki ga je Bog ustvaril in ki mu je namenjeno, da po smrti vrne k Bogu.«
