Pred 110 leti je bila rojena Kristina Brenkova, pred stotimi pa Ela Peroci. Obe sta bili zanimivi osebnosti in sta pustili močan pečat v slovenskem leposlovju za otroke.
Kristina Brenkova
Kristina Brenkova je bila rojena 22. oktobra 1911 v Horjulu v kmečki družini Vrhovec. Imela je še dve sesti in več bratov, odrasli sta le sestri. Na otroštvo ima lepe spomine. Osnovno šolo je obiskovala v domačem kraju, desetletno pa so jo dali v šolo v Maribor k šolskim sestram, kjer je bila ob njej teta redovnica, članica te kongregacije. V gimnaziji je tudi začela pisati leposlovje in z dvema sošolkama izdajala rokopisni literarni list, sodelovala je tudi v Dejanju, ki ga je urejal Stanko Cajnkar.
Po končani gimnaziji je študirala pedagogiko in psihologijo, poleg tega pa je leta 1938 v Pragi študirala teorijo gledališča. Starši so ji pomagali, vendar je morala tudi sama delati, da je lahko preživela: inštruirala je. Leta 1939 je doktorirala iz pedagogike.
Poročila se je s Francetom Brenkom, prav tako profesorjem, rodila je dva sinova. Z možem sta se dobro razumela in ga je, potem ko ji je po 54 letih zakona umrl, zelo pogrešala.
Med drugo svetovno vojno je bila članica OF, skrbela je za otroke ilegalcev in borcev, ki so jih skrivali v Ljubljani. Po vojni je najprej pisala in prevajala, leta 1949 pa je postala urednica pri založbi Mladinska knjiga, bila je tudi med ustanovitelji založbe. Zvesta ji je ostala do upokojitve leta 1973. Kot urednica je zasnovala nekaj knjižnih zbirk za otroke, najbolj znana je Čebelica, izbirala tuja dela za otroke in mladino, ki so jih prevedli in izdali. V Slovenijo je pripeljala Piko Nogavičko, jo prva prevedla in si izmislila slovenska imena za osebe v knjigi. Z njeno odločitvijo se je strinjala tudi avtorica.
Ob poklicnem delu so tudi ves čas izhajala njena dela za otroke. Pisala je kratko pripovedno prozo in dramska dela za otroke. Najbolj znana je njena pravljica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka.
Za svoje delo je dobila tudi nekaj nagrad in priznanj: plaketo Mladega pokolenja, Levstikovo nagrado, kipec Kurirčka, Trubarjevo plaketo, skupaj z Marlenko Stupica pa je bila v Leipzigu nagrajena z bronastim odličjem za slikanico Babica v cirkusu.
Kristina Brenkova si je zelo prizadevala slovensko mladinsko literaturo uvrstiti tudi na mednarodni knjižni trg, in to ji je v veliki meri uspelo; meni, da predvsem zaradi ilustracij. Bila je tudi med ustanovitelji gibanja Bralna značka. V sklopu tega gibanja je veliko hodila po osnovnih šolah in se srečevala z mladimi bralci.
Umrla je 20. novembra 2009 v Ljubljani.
Ela Peroci
Rojena je bila 11. februarja 1922 v Sv. Križu pri Rogaški Slatini. Osnovno šolo je obiskovala v Rogatcu, Šentvidu pri Grobelnem in Šmarju pri Jelšah. Njen oče Jožef Hrga je bil železničar, zato se je družina selila, tako kot so ga predstojniki prestavljali po službenih mestih.
Že kot osnovnošolka je zelo rada pisala. Tudi domače naloge je pisala rada. Po osnovni šoli je obiskovala še meščansko šolo in gimnazijo v Celju in Kočevju, srednjo šolo pa je končala že med vojno na učiteljišču v Ljubljani.
V teh šolah je lahko razvijala tudi druge svoje talente: bila je nadarjena risarka in glasbenica, igrala je violino in pela v pevskem zboru na učiteljišču. Med vojno je najprej delala v tekstilni tovarni v Kočevju, potem bila internirana v taborišču Žlebič, po vojni se je zaposlila v Domu invalidne mladine v Kamniku, obenem pa ob delu študirala pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poročila se je in rodila dve hčeri. Seveda sta bili prvi poslušalki njenih pravljic.
Nekaj let je urejala revijo Otrok in družina, dolgo je bila zaposlena na Radiu, urejala je tudi revijo Pionir.
Pravljice Ele Peroci so preproste. Pravi, da ne piše za otroke, ampak otrokom in se tako z njimi pogovarja. Prva pri nas je začutila, kaj se dogaja v otroku v urbanem okolju, in pripovedovanje pravljic prilagodila temu. Vendar se z njimi ni pogovarjala le prek knjig, pač pa tudi prek radijskih valov, saj je napisala veliko pravljic, ki so bile predvajane na radiu, več let pa je pripravljala oddaje radijske šole za srednjo in potem tudi za nižjo stopnjo. Oblikovala je tudi cikel Nenavadni pogovori. Več njenih pravljic je bilo tudi posnetih in predvajanih na televiziji, na primer serija o Nini.
Pravljice Ele Peroci so prevedene tudi v več tujih jezikov. Izšle so tako posamezne kot v zbirkah v hrvaščini, srbščini, albanščini, makedonščini, češčini, slovaščini, madžarščini, italijanščini, nemščini, poljščini, francoščini, finščini, estonščini, ruščini, kitajščini in esperantu. Zanje je bila tudi večkrat nagrajena: za več pravljic je dobila Levstikovo nagrado, večkrat je bila nominirana za Andersenovo nagrado, dobila je priznanja Mednarodne zveze za mladinsko književnost, trikrat je dobila plaketo Zlata knjiga, leta 1983 pa listino Zmajevih otroških iger v Novem Sadu. Posebna čast pa je bilo povabilo, naj napiše poslanico otrokom sveta ob mednarodnem dnevu mladinske knjige 2. aprilu za leto 1970. Ob tej priložnosti je napisala zgodbo o deklici Heleni, ki jo je spoznala v Domu invalidne mladine v Kamniku.
Pisala je tudi pesmi, in to za odrasle. Leta 1966 je izdala zbirko Rišem dan – zbirko lirskih pesmi, ki se dotikajo vseh področij človeškega življenja od ljubezni, erotike, samote, smrti …
V starosti je zbolela za Parkinsonovo boleznijo. Takrat sta bili zanjo še posebno pomembni bližina in pozornost moža.
Umrla je 19. novembra 2001 v Ljubljani.
Ob tej priložnosti smo pripravili virtualni literarni dogodek:
