Ali naključja so ali niso? Seveda so, sicer ne bi imeli te besede. In ali se res nič ne zgodi brez razloga? No, tega pa ne moremo potrditi tako na hitro. Ali torej drži, da naključij ni, ker se vse zgodi z razlogom? Mnogi tako razmišljajo, toda beseda naključje ne govori o razlogih. Razumemo jo kot nenačrtno srečanje dveh vzročno nepovezanih dejanj ali dejstev, oseb ali predmetov, pri čemer ima vsak od teh svoje dogajanje ali pomen. Različne okoliščine privedejo do tega stika in tudi ta se zgodi na različne načine. Enkrat zgodbo zaključi, drugič pa je navdih za odločitev in začne novo zgodbo. Lahko se nekaj preprosto ponavlja, večkrat pa v danem trenutku deluje kot čudežni ali srečni dogodek, kot znamenje, kot usoda. Lahko tudi kot višja sila, božja volja.
V knjigi Naših sto naključij ne razglabljam o pomenu naključij v smislu iskanja nevidne sile, ki povzroča ali omogoča nenavadne in neverjetne dogodke. Vsi smo v vesolju, kjer je vse eno in vse povezano, sinhrono. Vendar pa raziskovanje vse bolj uveljavljenega pojma ‘sinhroniciteta’ prepuščam temu predanim vedam. Moja želja je bila, da zberem resnične zgodbe o naključjih, kar je vredno zapisati in obvarovati pred pozabo.
Naključja doživljamo vsi, če le želimo dogodke opazovati na ta način. Ko se tega navadimo, kar naenkrat spoznamo, da se nam zares kar naprej dogajajo. Res da je manj tistih neverjetnih naključij, ko nečesa skoraj ne moremo verjeti, ko dvakrat preberemo ali preverimo. Veliko pa je nepričakovanih, presenetljivih ali nenavadnih zgodb, pa naj bodo zabavne ali žalostne. Imamo mala in velika naključja? Ne, naključje je veliko toliko, kolikor pomeni tistemu, ki se mu je zgodilo. Vidim pa razliko med slučajnostjo in naključjem. V življenju je veliko stvari, ki se zgodijo čisto slučajno in če nimajo zgodbe, ostanejo na ravni gole slučajnosti. Če pa znamo na to pogledati širše in najti zgodbo, pa to razumem kot naključje z večjo težo.
Irena Tršinar: Knjiga Naših sto naključij je zbirka zgodb, ki jih je prispevalo 40 avtorjev – piscev in pripovedovalcev.
Slednji so tisti, ki jim ni do pisanja, zgodbo pa so želeli povedati. Njihove pripovedi sem zapisala, vsebine smo usklajevali, končna besedila pa so avtorizirali. Poskrbljeno je za resničnost zgodb. Verodostojnost temelji na imenih (omenjeni s polnim imenom so s tem soglašali), datumih, dokumentih, fotografijah, detajlih.
Med avtorji so znana imena slovenske literature, slikarstva in glasbe, npr. Ančka Gošnik Godec, Jelka Godec Schmidt, Miha Mohor, Vida Kokalj, Tanja Zajc Zupan in drugi. Zgodbe so prispevali tudi strokovnjaki z različnih področij kot so fizika, biologija, zgodovina, umetnost in medicina; sodelujejo še drugi in vsi so tisti, ki so želeli svoje zgodbe deliti z drugimi.
Ko omenimo akterje zgodb, najprej pomislimo na osebe. V tej knjigi srečamo nekatere znane Slovence, npr. violinista Dejana Bravničarja in pevca Andreja Šifrerja, ter mnoge znane osebnosti iz določenih strokovnih krogov. Veliko pa je naključij, ko glavno vlogo prevzamejo predmeti in pojmi.
Uvodoma nas v vsebino popeljeta najprej fizik, ki poseže daleč nazaj vse do nastanka vesolja z velikim pokom pred 13,8 milijarde let, in biolog, ki nas spomni na naključje, ki ga ima sleherni med nami – spočetje.
Sledi poglavje Zgodovina s šestimi zgodbami iz druge svetovne vojne oz. neposredno po njej ter zgodbo iz časa osamosvojitve Slovenije.
Kaj vse se lahko zgodi med ljudmi, najdemo v poglavju Mi med seboj. Sorodniki, prijatelji, znanci, sošolci ali neznani mimoidoči se kar naprej srečujemo s presenečenji, se nasmejemo in še dobro, da si to večkrat povemo. Sedaj je marsikaj tudi zapisano in bo ohranjeno za zanamce.
Slovenija je majhna. Srečanjem in poznanstvom se ne čudimo več, celo radi rečemo, da »smo skoraj vsi v sorodu«. Toda tudi Svet je majhen! Slovenci radi potujemo, zato srečanje na drugem koncu sveta ni nemogoče, je pa presenečenje. Morda še več. Kaj hitro se med osebami takega stika najdejo zanimive povezave ali okoliščine, ki so temu botrovale. Včasih se dogajanje tudi nadaljuje –slučajna srečanja pridobijo na pomenu, uvrstijo se med naključja.
V poglavju Predmeti in pojmi so zgodbe najbolj raznolike. Zanimivi so datumi dogodkov in rojstni dnevi, pa tudi številke –celo primer slovenske EMŠO. Področje umetnosti pokrivajo zgodbe o glasbi, likovnih delih, knjigah, fotografijah in razglednicah. Ključi imajo svojo skupino, pojavi se tudi radio, sledijo zgodbe s ceste in z gobarjenja. Posebno vlogo imajo naključja v zvezi z rojstvom in smrtjo, kamor sodijo tudi znamenja, v ljudskem izročilu znana kot cahen. Skupaj s sanjami prav te na srhljiv način zaključujejo pričujočo zbirko zgodb o naključjih.
Tako kot so različni avtorji, so slogovno različni tudi zapisi. Zgodbe so lahko kratke in jedrnate v stilu anekdot ali pa daljše s širšim opisom, Nekatere so realistične, humorne ali žalostne, lahko tudi pravljično obarvane, toda vse pripovedujejo o resničnih dogodkih. Ponekod so vključeni kratki opisi iz življenja v prejšnjih časih – vsaj nekaj tega bo ohranjeno.
Srečanje v Sydneyu
To zgodbo mi je pred kratkim povedala prijateljica Marjeta, mati Jerneja Kosa, ki se je pri svojih tridesetih letih z ženo izselil v Avstralijo, kjer živi še danes, deset let kasneje.
Jernej in njegova žena sta si službi na daljavo organizirala že v Sloveniji, prav tako tudi bivanje. Seveda pa je bilo potrebno na začetku urediti še kup uradnih zadev. Med drugim tudi odpreti transakcijski račun v avstralski banki.
Jernej se tako napoti v eno od bank, kjer ga sprejme uslužbenec. Na dan potegne formular in Jerneja povpraša po imenu. Ta mu ga pove, seveda tudi priimek, ki je prav tako tipično slovenski in mladenič na drugi strani veselo reče po naše: »Na, ti si pa Slovenec!«
Veselo se nasmejita naključju in že je na vrsti datum rojstva. Februar je mesec, ko je rojen Jernej. Glej, no glej, tudi bankirjev. Kaj pa dan? Devetnajsti. Ha, tudi moj, reče bankir. In letnica? Tudi ta je bila ista. In za povrh sta bila oba rojena v Ljubljani.
»Vidiš,« mi reče Marjeta. »Skupaj sva z neko žensko v istem dnevu na istem mestu rodili sinova, pa si še v sanjah ne bi mislili, da se bosta fanta kdaj srečala. In to v Sydneyu!«
Jelka Godec Schmidt
Zgodbe o naključjih zbiram še naprej. Zato naj zgodbe v tej knjigi ne bodo le prijetno branje temveč tudi navdih za obujanje spominov in opazovanje življenja. Naj bralca prepričajo, da se naključja dogajajo vsakomur in da nam neko slučajnost že kratek razmislek lahko povzdigne v zanimivo zgodbo o naključju.
Če se tudi vi spomnite kakšnega naključja iz svojega življenja ali pa ga odkrijete te dni, pomislite, če bi bilo vašo zgodbo vredno deliti z drugimi. Vesela bom vašega sodelovanja. Zgodbo lahko napišete in mi jo pošljete na e-pošto ali pa mi o dogodku napišete nekaj besed, morda poveste po telefonu, nato pa se dogovoriva, kako zgodbo napisati skupaj. Če bo le mogoče, bom odgovorila tudi na morebitna vprašanja.
Telefon: 040 255-292, naslov za e-pošto: itrsinar@gmail.com
Želim vam prijetno branje, hvala in vabljeni!
Irena Tršinar
