Na 20. domoznanskem večeru v Knjižnici Medvode nas je dr. Jurij Šilc navdušil s predavanjem, ki mu je dal naslov “Vitezi iz Sore – spanheimski branik pred freisinškim škofom”. Predavatelj nas je seznanil s plemiči iz Sore, ki jim po ohranjenem pisnem gradivu lahko sledimo od srede 12. do srede 13. stoletja.
V konceptni listini meranskega vojvode Bertolda Andeškega s konca 12. stoletja zasledimo plemiča imenovanega po Sori. Zapis pravi, da je bil leta 1154 Ortwin iz Sore priča, ko je grof Bertold Andeški posredoval pri daritvi posesti Majnharda iz Kokre cistercijanski opatiji v Vetrinju pri Celovcu. Ortwinu, ki se v ohranjenih listinah omenja le enkrat, je sledil (morda njegov brat ali sin) Henrik iz Sore, ki se je kot darovalec ali priča v listinah pojavljal med letoma 1161 in 1181. Oba sta sodila v krog pomembnejših spanheinskih ministerialov na Kranjskem. Vsaj Henrik je razpolagal tudi s podrejenim viteškim spremstvom, saj se v neki vetrinjski listini, nastali okoli leta 1175, omenja njegov gradiščan Pabon. Henriku so sledili trije po Sori imenovani plemiči, morda celo njegovi sinovi, ki se omenjajo med letoma 1220 in 1252, in sicer: Oton, Majnhalm in Pucelin. Vsi trije so zasedali manj pomembna mesta med pričami, kot sta jih je zasedala Ortwin in Henrik. Majnhalmov sin Oton pa je bil leta 1252 imenovan le še kot vitez Gerloha Jeterbenškega. Opozoriti velja, da se leta 1265, ko je salzburški nadškof Filip Spanheim podelil Turjaškim v dedni fevd vas Višnje, med pričami omenja neki Majhalm iz Dola. Uvrstimo ga lahko v krog spanhaimskih ministerialov iz Sore. Kot kaže gre bodisi za Majnhalma iz Sore, ki je tu imenovan po Sori bližnjem Dolu, ali za njegovega sina.
Plemiči iz Sore so delovali na ozemlju, ki je mejilo na jugovzhodni rob loškega gospostva. Tu, verjetno prav na mestu gradu Bosisen, so se konec 10. stoletja stikale meje treh zemljiških gospodov, freisinškega škofa Abrahama, grofa Bernharda in domačega plemenitaša Pribislava. Grof Bernhard, katerega posest se je proti jugu raztezala na prostor poznejšega spanheimskega ljubljanskega gospostva, je po najnovejših spoznanjih sodil v krog prednikov Hedvige iz Moša pri Gorici, žene Engelberta Spanheima. Tako so Spanheimi morda to posest pridobili med letoma 1070 in 1100 kot Hedvigino doto ali dediščino. V tem času, ali vsaj do sredine 12. stoletja, so si Spanheimi morda pridobili tudi nekdanjo Pribislavovo posest. Vasi Gosteče in Pungert je namreč freisinški škof Oton odkupil šele med letoma 1193 in 1215. Prav mogoče je torej, da sta bili obe vasi takrat že spanheimski in v rokah vitezov iz Sore.
Kje je bil grad plemičev iz Sore? Morda ponujajo odgovor razvaline na vrhu Gradišča nad Drago. Tu je potrjen obstoj gradu oziroma utrdbe, ki je le slab kilometer oddaljena od Gosteškega potoka, kjer je še v prvi polovici 13. stoletja potekala meja med gospostvoma freisinškega škofa in koroških vojvod Spanheimov ter nedaleč stran preko Save gospostvom grofov Andeških. Lokacija visokosrednjeveškega gradu na prvi vzpetini v grebenu med globokima grapama Žebnika in Suhega potoka je bila izbrana premišljeno in je izrabljala geomorfološke dejavnike in strateško lego. Njegova dobro zavarovana ter težko dostopna lega v bližini meje med srednjeveškimi gospostvi govorijo, da je bila pri njegovi pozidavi v ospredju vojaško-obrambna funkcija. Glede na velikost utrdbe in omejene prostorske možnosti za predgradje z gospodarskimi poslopji lahko sklepamo, da je bilo na gradu poleg oskrbnika le manjše število oborožencev.