Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

F. M. Dostojevski (1821–1888), mislec z globokim uvidom v dušo človeka in človeštva

F. M. Dostojevski

Dr. Janez Juhant: 

200. rojstni dan pisatelja F. M. Dostojevskega poleg številnih drugih razsežnosti njegovih pronicljivih razčlemb ponuja tudi njegov pogled v usodo  družbe brez Boga, ki jo predstavlja Dostojevski, mislec z globokim uvidom v dušo človeka in človeštva.

Uvod v razumevanje tega stanja družbe poglejmo besede nemškega psihoanalitika Eugena Drewermanna iz študije Dostojevskega. Ta se v predavanju 11. decembra 1997 na evangeličanski akademiji Nordelbien v Hamburgu sprašuje: »Kako pa človek lahko živi brez Boga«?[1] Pričenja z A. Camusem in F. M Dostojevskim. Camus s »Svetovne zgradbe« pusti spregovoriti mrtvemu Kristusu, da ni Boga. Drewermann nadaljuje, da se je to izkazalo kot da bi hlad, ki se ne bo nikoli ogrel obiskal človeško hišo.

Dostojevski je plastično orisal ta pogled na svet brez Boga in nanizal njegove posledice, da »bi človeku na najbolj izrazit način pokazal, kako ne more živeti brez Boga«[2] oziroma biti v peklu. »V trenutku, ko se ljudje prenehajo bati še smrti, ne potrebujejo več nobenega Boga, pač pa postanejo sami Bog[3] Dostojevskemu naj bi nekateri zato, ker je zatrdil nujnost Boga celo očitali, da je namesto razsvetljenstva, postal pesnik »restavracije in reakcije na strani carjev na zemlji in Vsemogočnega v nebesih in v določnem smislu na koncu delil svet bizantinizma pravoslavne Cerkve[4] A Drewermann je prepričan, da bi morali bogoslovci in drugi pogosteje odpreti Sveto pismo in trezno presojati zgodovino človeštva, ki je mogoča le z Bogom.

Dostojevski je plastično pokazal v delu Besi oziroma Demoni, kakšne posledice ima življenje brez Boga

Besi se navezujejo na 5. poglavje Markovega evangelija o obsedenem možu, ki se potika po pokopaliških votlinah v Geraški deželi. »Vsakega, ki pride v njegovo bližino, doživlja kot nasprotnika človeka, kot nečloveka, kot zatiralca, sužnja, kot nosilca verig, proti kateremu se mora zaradi svoje svobode postaviti po robu[5] Skušali so ga sicer vkleniti, a se je vedno razvezal, noč in dan se je tolkel s kamenjem. In prišel je po pomoč k Jezusu. Tako demoni v Besih odigrajo svojo vlogo.

Gre za spoprijemanje z grozo in bolečino človeškega življenja v časih uničevanja: »Takrat bodo zgodovino delili na dve polovici: od gorile do uničenja boga in od uničenja boga do…« »Do gorile?«, sprašuje sogovornik. In Kirilov, zli duh Besov nadaljuje: »Do spremembe zemlje in fizičnega človeka. Človek bo postal bog in se fizično spremenil. Tudi svet se bo spremenil, vsa dejanja se bodo spremenila in misli in vsa čustva. Kako se Vam zdi, se bo takrat človek fizično spremenil?« In sogovornik: »Če bo isti vrag, ali naj živi ali naj ne živi, se bodo vsi pobili in to bo mogoče edina sprememba[6]

Besi so projekcija komunistične družbe in njenih metod, ki jih niza Dostojevski

Dostojevski niza nove čase propagande, terorja, s kapelico, kjer bo namesto Marije v staji miš[7], čase zarotnikov, hladnokrvnih ubojev in velikih morij, »sto milijonov glav«.[8] Odsotnost Boga je, po besedah poljskega filozofa Józefa Tischnerja (1931-2000)[9] ustvarila pekel Auschwitza ali drugih nepredstavljivih človeških zablod in trpinčenja sočloveka: Arhipelag Gulag, Katin, Babji Jar, Gonars, Rab, Teharje, Šentvid, Goli otok itd, kjer je hudič zavladal na zemlji. To je »stanje človekovega duhovnega razpada« kot »izraz našega sodobnega demonizma«,[10] nasilnega, krutega in zločinskega sveta brez Boga. V Zločinu in kazni Dostojevski govori o »drugačni družbeni ureditvi«, o »komunah« – saj je bil seznanjen s Pariško komuno in komunističnim gibanjem in njegovimi metodami.[11] Delo je projekcija komunistične družbe in njenih metod, ki jih Dostojevski niza v nadaljevanju.

Zarota molka in virus okužene družbe

Revolucija razkraja zemeljske okvire in pogublja ljudi. Družbeni prevrat uvaja zarotniška zaveza za umor. Erkel pravi Pjotru Stepanoviču, ki dvomi v trdnost združbe: »Neumnost, zdaj so vsi zvezani z včerajšnjim. Nihče ne bo izdal. Kdo pa bo silil v očitno pogubo, dokler je pri zdravi pameti?« Po umoru bodo vsi sodelovali, česar dan pred umorom Šatova še ni mogel povedati, da ne bi prestrašil ali razrahljal zarotniške zveze, ki se je uspela poenotiti za umor mladega študenta, ki mu je žena ravno rodila otroka.

»Polno (je) takihle vozlov skupne mreže«.[12] In Razkolnikovo stanje: ko »se mu je sanjalo, da je ves svet obsojen kot žrtev neke strašne, nezaslišane in neznane kuge… pojavile so se nove trihine, mikroskopska bitja, in se naseljevale v telesih ljudi. Toda ta bitja so bila  duhovi, obdarjeni z razumom in voljo. Ljudje, ki so jih dobili vase, so nemudoma postali obsedeni in nori … Toda še nikoli in nikdar se ljudje niso imeli za tako pametne in neomajne v svoji resnici, kakor so se imeli ti okuženci. Nikoli se niso bolj zanašali na svoje sodbe, znanstvena dognanja, moralne nazore in verovanja. Cela naselja, cela mesta in ljudstva so se okuževala in norela. Vsi so bili preplašeni in niso razumeli drug drugega, vsak je mislil, da ima edini v posesti pravico, in trpel, ko je gledal druge, se tolkel po prsih in vil roke[13]

Zahtevne razmere bodo premagali redki:

»Na vsem svetu se je mogla rešiti le peščica ljudi, ki so bili neomadeževani izvoljenci, vnaprej določeni, da zarodijo novo vrsto ljudi in novo življenje ter obnovijo in očistijo zemljo, vendar teh ljudi ni nihče videl, nihče ni slišal njihove besede ali glasu[14]

To obsedno – mimetično stanje se hrani z željo oziroma hrepenenjem po odrešenju, ki pa ga ni na obzorju. Sanje za Razkolnikova so le odrešenje, ki se lahko zgodi, ko se spreobrne.

Dostojevski niza ostro, neprizanesljivo (ob)sodbo materialistično-naturalističnih nazorov. Veliki Inkvizitor bo pozidal nov babilonski stolp, ki se bo sesul vase. Revolucionarne utvare so se sicer sesule, a niso minile, kot je zapisal François Furet, pač pa dobivajo vedno nov zagon v potrošniškem materializmu in nihilizmu, ki skuša z zunanjimi prijemi svetovne ‘gospodarske krize’, z levičarskimi in drugimi ideološkimi totalitarnimi vzorci, čemur smo priča v Sloveniji in Evropi, zakriti praznino oseb in družbe. Težko se je spoprijeti z domačimi (primer Slovenije) in globalnimi finančno-gospodarskimi združbami, še bolj s pozunanjenjem človeka in sveta, ki ustvarja vedno nove odvisnike in sužnje.

Izganjanje demonov torej ni enostaven proces. Dostojevski nam svetuje, da se ga lotimo z Bogom. Tudi Jezus odgovarja  učencem, ki ga sprašujejo, zakaj oni niso mogli izgnati hudega duha, da je to mogoče le z vero. (prim. Mr 9,28). In seveda s postom in molitvijo.

Viri:

[1] Drewermann,  Dostojewski.., str. 43sl
[2] Prav tam, str. 44.
[3] Prav tam, str. 51.
[4] Prav tam, str. 43.
[5] Prav tam, str.  45.
[6] Dostojevski, Besi, str. 138.
[7] Prav tam, str. 379-380.
[8] Prav tam, str. 475.
[9] Tischner, Meinungen zur Ausstellung …, str. 45.
[10] Drewermann, Dostojewski …, str. 45.
[11] Dostojevski, Zločin in kazen, str. 372.
[12] Dostojevski, Besi, str. 669/670.
[13] Dostojevski, Zločin in kazen, str. 551.
[14] Prav tam.