Foto kronika Pedro Opeka – Življenje, ki je zraslo na smetišču, ki jo je v Knjižnici Medvode na ogled postavil Karl Hernčič, je nastala leta 1988 in 1993.
V avli knjižnice je od 15. junija do 5. julija 2021 na ogled razstava fotografij, ki jo je pripravil Kamničan Karl Hernčič. Avtor razstave je na Madagaskarju preživel dva krat po dva meseca v času, ko so slovenski misijonarji začenjali z delom na otoku, ki je še danes ena najrevnejših držav na svetu. Razstavljene fotografije prikazujejo delo, ki ga je na tem otoku ustvaril Pedro Opeka. Razstava je predvsem dokument časa, gre za prvo desetletje njegovega delovanja na Madagaskarju, v katerem so Pedro Opeka in drugi slovenski misijonarji delovali. Z današnje perspektive je izredno zanimivo opazovati, kaj vse je nastalo iz njihovih sanj in želja od takrat, ko je bilo na tem mestu le smetišče in so ljudje tam tudi živeli, jedli in tam iskali “dragocenosti.”
Misijonar Pedro Opeka
Pedro Opeka je misijonar, rojen 1948 leta v Buenos Airesu v Argentini staršem slovenskega rodu (oče Begunjčan, mama iz Velikih Lašč). Dve leti je študiral filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, nato pa za dve leti odšel na Madagaskar, kjer je pomagal slovenskim misijonarjem pri gradnji misijonskih poslopij v Vangaindrano. Po dokončanem študiju teologije v Parizu je odšel na Madagaskar kot misijonar. Na Madagaskarju deluje od leta 1976. Ko je bil leta 1989 premeščen v glavno mesto Antananarivo, je spoznal bedo in stiske ljudi, ki jih je vlada pregnala iz mesta in so si domovanje naredili na smetišču.
Stiska ljudi mu je odprla pogled in srce. Odločil se je, da se bo posvetil tem ljudem in jim poskušal pomagati. Pričel je z reševanjem brezdomcev s smetišča in na tem mestu danes stoji urejeno naselje oziroma t.i. mesto revežev, imenovano Akamasoa, kar v slovenščini pomeni dobri prijatelji. V njem živi že preko 23.000 ljudi, ki jim z delom v kamnolomu, izdelovanjem opeke, kmetijstvom omogoča dostojno življenje, 14.000 otrokom pa šolanje. Sedaj je na Madagaskarju že več kot pol stoletja.
Pedro Opeka je prejemnik številnih najvišjih priznanj. Predsednik Republike Francije Nicolas Sarkozy ga je z dekretom 12. oktobra 2007 odlikoval z redom Viteza Legije časti (Chevalier de la Légion d’honneur).
Leta 2009 ga je predsednik Republike Slovenije Danilo Türk »za izjemen prispevek na področju humanitarnega dela, socialne in teološke misli in skrbi za sočloveka« odlikoval z Zlatim redom Republike Slovenije za zasluge, najvišjim državnim odlikovanjem.
Evropska akademija znanosti in umetnosti mu je podelila Nagrado za toleranco. Leta 2012 so ga vsi slovenski poslanci v evropskem parlamentu s podporo predsednika vlade RS Janeza Janše in predsednika Republike Boruta Pahorja predlagali za Nobelovo nagrado za mir.
Karel Herenčič
Karel Herenčič je ljubiteljski fotograf, ki ga je navdušila predvsem popotniška reportaža. Kot pravi sam se je “specializiral” za potovanja na otoške države , kot so denimo Kanarski otoki, Papua Nova Gvineja, Reunion, Zanzibar, Chengdu, Madagaskar, Lantau, Honkong itd. Na Madagaskarju je bil dvakrat, vse skupaj štiri mesece, takrat se je srečeval in spoznaval Pedra Opeko. Tokratna fotografska razstava je dokument časa do slovenske osamosvojitve, večina fotografij je reproduciranih in rešenih še iz oklepa diapozitivov.
Karel Herenčič je še želel potovati in se vrniti na Madagaskar, a ga je življenje ustavilo, želja, da predstavi Pedrove začetke pa je ostala. Ker so časopisi in revije fokusirani na kasnejše obdobje, ko je Pedro Opeka že nekaj ustvaril, je to, kar sedaj predstavlja Herenčič, paradoksalno nekaj novega. Na ogled na postavi kako so slovenski misijonarji začenjali z delom na Madagaskarju, takratne razmere, podobe.
“To je bil kraj izključenosti, trpljenja, nasilja in smrti. Po 30 letih je božja previdnost ustvarila oazo upanja, v kateri so ljudje znova našli dostojanstvo, kjer so mladi znova stopili na pot šole in so se starši lotili dela, da pripravijo prihodnost za svoje otroke. Skrajno revščino smo na tem kraju izkoreninili z vero, delom, šolanjem, vzajemnim spoštovanjem in disciplino. Tukaj vsi delajo.” ~ Pedro Opeka
“Vedel sem, da bi se tako izšlo, zato sem se v boj podal sam s skupino mladih malgaških študentov. Sklenil sem zavezo z Bogom. Danes pa me sprejemajo predsedniki in princi. Zakaj? Ker sem šel na smetišče! Kakšno protislovje. Ne rečem, če bi študiral na Sorboni, postal učeni filozof… Ne! Zanimiv sem, ker delam na smetišču. Vi, ki živite v tem toplem svetu, polnem vsega, pa hočete da vam to razložim. Ne morem in tudi razumeli ne bi. Ker tudi jaz, ki živim tam, ne razumem vsega. Vem samo, da otroci, ki so živeli na smeteh, danes hodijo v šole, tisti, ki so prosjačili, danes delajo. Niso se zavedali, da je treba poskrbeti za otroke. Zato vem, da gremo v pravo smer. (Intervju, Delo, 2011)
